Igor Brezovar Z motorjem ob Sredozemskem morju: 17

Proti sirijskim mejam je še bolj deževalo in vozil sem le s hitrostjo 60 km/h. V vsakem naselju se je iz ulic zlivala voda na glavno cesto, da so nastajala prava mala jezera. V vodi so stali avtomobili, za njimi avtobusi Pick upi, a jaz sem vozil med njimi in prosil, da mi ne ugasne motor. Voda nama je bila čez kolena in je pljuskala na vse strani. Prestavil sem v drugo in tako sva brodila več kot 400 m. Na meji sva kar hitro uredila vse formalnosti. Sirijski carinik je pozorno pregledoval najina potna lista in preverjal ali res nisva bila v Izraelu. Da, res sva načrtovala tudi pot v Izrael in potem iz Haife na Ciper ter od tam do Aten, a zaradi bojev, ki so se začeli ravno tiste dni v gazi, sva se odločila za vrnitev preko Sirije in Turčije.

Na tahometru je že davno mimo število kilometrov, pri katerih bi moral narediti servis, zato sem se odločil, da obiščem prvi servis, ki ga bom videl ob poti. Našel sem ga šele na severu države, kjer sva preživela nekaj čudovitih dni na samotni plaži Sredozemskega morja, medtem ko so se mehaniki ukvarjali z motorjem. “ To sirsko olje, gospod, to je najboljše, kar vam ga lahko priporočim!”. “Ne, ne, jaz bi raje ta slabši Castrol, ki ga imate. Ta je gotovo cenejši.” Cenejši sicer ni bil, a tudi ni veliko stal, medtem, ko za delo niso računali nič. “Ti turist na motorju, mi pomagati. Mi muslimani ne denar vzeti od tebe. Ti imaš krasno ženo. Ti ne mož, ti spat s ženo?!”.

Turčijo sva prevozila že tudi pred leti, ko sva potovala v Indijo, zato sva jo želela prevoziti kar najhitreje. Ustavljala sva se le na krasnih plažah, a seveda nisva zamudila ogleda Amukale, biser Turčije, ki je tudi najbolj atraktivni turistični kraj, kjer topla voda teče po visokem hribu, se spotoma nabira v apnenec, tako, da je ves hrib bel, kot bi bil pokrit s snegom. Srečala sva tam skupino Čehov, s katerimi smo v hladni noči, po dolgem času izpili vso zalogo čeških piv in moravskih vin.
(se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 16:

Igor Brezovar
Z motorjem je vse vredu, čeprav je bil preobtežen, ker sva dodala prtljagi vsaj za 10 kg spominkov, v podobi različnih kipov, vaz, vodnih pip in podobnih zadev. Pogosto sva naletela na kakšno luknjo v cesti, kjer mi ni preostalo nič drugega kot pobožna želja, da se ne odtrga kolo. Sem namreč kar malo nezaupljiv do sistema, ki ga imajo pri BMW, da je zadnje kolo pritrjeno le na eni strani, čeprav so me prepričevali, da vzdrži lahko kljub temu marsikaj. Vozila sva po gorati pokrajini, kjer je bilo vedno bolj čutiti mrzlo zimo. Do mrtvega morja nama je preostalo še 100 km. Veselil sem se tega in bil sem poln pričakovanj.

Pretihotapila sva se skozi široka vrata hotela in neopazno sva se pomešala med številnimi evropskimi upokojenci, ki si sem hodijo zdravit revmo. šel sem v vodo, a ko sem hotel zaplavati, mi je pritisk gostote morske soli dvignil noge na gladino in imel sem kaj delati, da sem obdržal glavo nad gladino saj ne sme priti v oči niti kapljica. Ulegel sem se na hrbet, noge sem imel na površini in lahko sem skoraj sedel. To je bila fantazija! Veliko ljudi v vodi bere. Irena se je med tem namazala s črnim blatom, že kar neprijetna je bila tudi toplota vode, ki je imela skoraj 30 stopinj. Do Ammana, glavnega mesta Jordanije, je bilo približno še eno uro. Med potjo je začelo deževati in tako je iz ceste nastalo drsališče. Vozila sva počasi in v mraku sva prispela do glavnega mesta, kjer sva s pomočjo angleškega vodiča našla poceni hotel, ki je bil že poln popotnikov iz celega sveta. Kakor vedno in povsod, sva se z njimi pogovarjala pozno v noč. Naslednji dan sva si ogledala nekatere četrti Ammana, vključno z bazarjem, kjer sva barantala pri cenah za spominke.

V popoldanskem času sva se že podala na pot proti Siriji. Ceste so bile še vedno mokre in še vedno sem moral voziti z veliko pozornostjo. V začetku sem bil vedno pripravljen na zdrs, zato sem zaviral predvsem z zadnjimi zavorami, saj mi je prednje kolo že trikrat začelo drseti. Vozil sem za avtom, prevozil rondo, zapeljal v “S”, ko se je zgodilo. Zdrsnila sva. Čutil sem, kako mi pada motor. Zakričal sem Ireni naj se drži, a že sva drsela po desnem kovčku in bočnem kanistru. Med drsenjem mi je uspelo najti košček nemastne ceste, dvignil sem motor in ves tresoč se ustavil. Na srečo se nama ni nič zgodilo. Od tega trenutka sem bil še bolj previden. čeprav bolj že nisem mogel biti.
(se nadaljuje)