Tanzanija12: Kot v Ribji Konzervi

Maxine me je prišla zbudit že ob pol osmih. V nahrbtnik sem stlačil na pol posušeno perilo, ki sem ga bil opral prejšnji dan in si navlekel še vlažne hlače. 

Vožnja z mestnim avtobusom je bila enako hitra in udobna kot vedno v Tanzaniji. Za slabe tri kilometre sva porabila več kot uro in tlačili smo se kot v ribji konzervi. 

Postaja Tazare je bila nabito polna ljudi. Hitro sva ugotovila, da je vlak v resnici kitajski: vse lokomotive in vagone so graditelji pripeljali s seboj. Celo na postajni uri je pisali, da je izdelana v Šanghaju. 

Kmalu je postalo jasno, da so vse vozovnice, razen tistih za tretji razred, res že zdavnaj razprodane, in da nimava nobene možnosti da prideva do njih po redni poti. Odprtih je bilo osem blagajn in pri vsaki je čakalo kakih deset ljudi. Vrste se niso nikamor premikale, časa pa tudi ni bilo prav veliko.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 11: Moj Izdelek je Perfect

 Oba zneska so vpisali na moj formular in zraven pritisnili tako zaželeni žig. Ko sem se vrnil k mojim znancem, sem si izposodil črn kemični svinčnik in pripisal eno petico in eno dvojko: zdaj je pisalo, da sem za 55 $ dobil 2198 šilingov. Genialno. 

Obe barvi svinčnikov se sicer nista absolutno ujemali, a vse omizje se je strinjalo, da je moj izdelek "perfect".

 Tokrat sem spal v precej manj umazanem hotelu kot prejšnji dan, kjer pa je bila soba še vedno zelo poceni. Ker pa je sob hitro zmanjkalo, smo si dvoposteljno sobo razdelili štirje. 

Izgubil sem žreb in spal na tleh. Tista dva na posteljah sta nama za podlogo na kamnitih tleh posodila svoji spalni vreči in iz solidarnosti nista uporabljala mrež zoper komarje, ki sta viseli nad posteljama.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 10: Poskušala Bova Nekaj Zblefirati

Maxine mi je povedala, da “Tazara” (TAnzania - ZAmbia RAilways), kitajski vlak v Zambijo, vozi trikrat na teden in da je razprodana že za nekaj tednov vnaprej. 

Sama namerava odpotovati jutri, v ponedeljek, ob 11.30 proti Malawiju. Naslednji vlak, v sredo ob štirih zjutraj, mi ni preveč dišal, zato sem sklenil, da se ji pridružim. Tudi ona še ni imela karte in poskušala bova nekaj zblefirati. 

Potoval bom direktno do Zambije, zato si bo treba hitro nekaj izmisliti v zvezi z menjavo denarja, saj bo treba na meji pokazati formular in dokazati, da si denar menjal uradno.

 Že prejšnji dan sem v trgovini pri nekem Indijcu zamenjal trideset dolarjev in sem imel pri sebi dosti več šilingov, kot pa sem jih zaenkrat potreboval. Šel sem torej v edino še odprto menjalnico, v hotel Kilimanjaro in zamenjal vsoto, ki jo bo lahko ponarediti: pet dolarjev. Zanje sem dobil 198 šilingov.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 9: Ponarejena Štampiljka

Vsak tujec mora ob vstopu v Tanzanijo prijaviti ves svoj denar, vsaka menjava pa mora biti vpisana na posebnem formularju, ki ga dobi - tudi jaz sem ga - ob vstopu v državo. Uradna menjava je 40, črna pa 130 šilingov za dolar. 

Dilema, pred katero se znajde vsak popotnik, je: ali zamenjati vsaj nekaj denarja uradno, ali pa uporabiti kak trik. 

Avstralka Maxine pozna nekoga, ki si je v Keniji dal na ulici izdelati štampiljko neke tanzanijske banke, ki jo lahko vtisne na tvoj formular, a za to uslugo hoče dvajset dolarjev. 

Potem je pa že bolje, da teh dvajset dolarjev zamenjaš uradno in potem ob izstopu iz države poskušaš prepričati carinike, da je to zadoščalo za tvoje življenje v Tanzaniji. Vsi moji sogovorniki so se odločili za to možnost.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 8: Črna menjava

Čez nekaj dni sem po soparnem dnevu sedel na vrtu pred hotelom New Africa v Dar es Salaamu, kjer tujci in bogati domačini zvečer pijejo pivo. Pravzaprav je čudno, da prihajajo samo bogati domačini, saj ima pivo, podobno kot v Keniji, povsod isto ceno - v hotelih nič višjo kot v trgovinah.  Najbrž si revnejši sploh ne upajo v tako imeniten hotel, ali pa jih vanj ne spustijo. 

Skupaj s petimi popotniki iz štirih različnih angleško govorečih držav smo rešetali črno borzo. 

 V mnogih državah z mehko valuto je menjava na črno nevarna, ker je menjalec lahko človek, ki dela za policijo. Pristal boš v precej neprijetnem zaporu, ali pa te bodo vsaj olajšali za precejšnjo podkupnino. Zato je v Afriki najbolj varno da denar zamenjaš pri azijskih trgovcih (Indijcih in Arabcih), ki bodo tvoj denar skoraj gotovo hoteli, dali ti bodo pošten tečaj, pa še policisti niso.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 7: Ob Brleči Petrolejki

Formularjev za devizno deklaracijo je zmanjkalo, zato sem ob slabo brleči petrolejki na kos navadnega papirja napisal koliko denarja imam s seboj. Vedel sem, da v Tanzaniji živahno deluje črna borza, zato sem prijavil nekaj deset dolarjev manj, kot pa sem jih imel. Dohiteli so nas še ostali trije avtobusi ki so iz Mombase štartali štiri ure za nami. Iz nerazumljivega vzroka so njih pregledali bistveno hitreje kot nas in navsezadnje smo vsi skupaj čakali na odhod. Razen dveh Francozov, ki sta prihajala iz Tanzanije in mi dala nekaj najnovejših informacij, sem bil ta dan edini muzungu (belec) na meji. Ko smo se končno odpeljali, je bila že dve uri noč.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 6: Maršal Tito In Neuvrščenost

Za vsak slučaj sem šel pogledat še k zadnjem od avtobusov, na katerih je pisalo "Tanga - Dar". Juhej: odpeljal bo že ob 13.30, pa še dvajset šilingov je cenejši od ostalih! Pa bom le že danes v Daru! Cesta ni bila slaba in kmalu po tretji uri smo bili že na meji. Najprej smo raztovorili vso prtljago in potem v nedogled čakali: pri enem okencu, da nam pregledajo potne liste, pri drugem pultu, da pregledajo prtljago in pri tretji pisarni, da nas napišejo na nekakšen seznam. Potem smo še dobro uro čakali na nevemkaj in se končno odpeljali do Tanzanijskega dela meje. Tam se je vse ponovilo v razširjenem in podaljšanem obsegu. Ko sem končno prišel na vrsto, je bila že tema. Kmalu se je zataknilo, ker nisem imel vizuma. Najprej jih nisem mogel prepričati, da so mi na njihovi ambasadi v Nairobiju zagotovili da vize ne potrebujem, ko pa sem razložil vse o prijateljstvu med našima deželama, o maršalu Titu in o naši neuvrščenosti, so se navsezadnje le strinjali z mano. Zanimivo, da zgodba o Titu in o neuvrščenosti še vedno vžge, čeprav oba že zdavnaj nista več aktualna. Janin Klemenčič (se nadaljuje)