Afriška Meja 6 Portugalci Odidejo.

 Pod poveljstvom Vasca da Gama so Portugalci leta 1498 po več poskusih končno obpluli Rt Dobre Nade, odločeni, da bodo Arabcem odvzeli monopol nad trgovanjem v vzhodni Afriki.

Do l.1528 so izropali ali okupirali že večino svahilskih trgovskih mest.

Sledili sta dve stoletji trde kolonialne vladavine, vendar je portugalski prijem kmalu začel popuščati. Njihova finančna sredstva niso zadoščala da bi obvladovali svetovni imperij, saj so morali svoje postojanke oskrbovati iz Goe v Indiji. Do 1720 so Portugalci za vedno zapustili kenijsko obalo in jo spet prepustili Arabcem.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriška Meja 5 Islamski Vpliv

 Zgodovina vzhodne afriške obale je zelo pisana. Že od 8. stoletja dalje so jo začeli obiskovati muslimanski trgovci z Arabskega polotoka ter Širazi iz Perzije in mnogi so se začeli tudi naseljevati.

Ta trgovina se je kmalu razširila do Indije in še dalje. Ob afriški obali od Somalije do Mozambika je zrasla veriga bogatih mest z močnim islamskim vplivom. Kljub rivalstvu med mesti pa do prihoda Evropejcev med njimi ni bilo resnih spopadov.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriška Meja 4: Indijci in Arabci

 V prvem jutranjem svitu sem s postaje zavil na čaj z mlekom. Restavracija je bila zelo preprosta: nekaj kolov prekritih z valovito pločevino in nekaj razmajanih miz. Čeprav je bilo še zelo zgodaj, je bilo že precej soparno.

Na daljšem sprehodu sem ugotavljal, da je v mestu veliko Azijcev - Indijcev in Arabcev - še posebej med trgovci v majhnih prodajalnah ob cesti.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriška Meja 3: Vlak do Mombase

Proga je tekla čez nacionalni park Tsavo. Preden se je znočilo sem naštel petnajst žiraf, nekaj bivolov ter veliko število različnih gazel in nojev. Okrog sedmih so začeli zvoniti k večerji. Ugotovil sem, da je na vlaku še nekaj belcev in se pri večerji pridružil Američanki in kanadskemu paru.

Moj kupe je bil zaklenjen in komaj sem našel sprevodnika, ki me je spustil noter. Bilo je vroče in ponoči sem imel občutek, da zmanjkuje zraka. Sprevodnik nas je začel buditi že kmalu po peti uri.

Bilo je vroče. Nairobi s svojimi 1675 metri leži više od naše Velike planine, zato je njegova klima precej prijetnejša od klime v Mombasi, ki leži ob Indijskem oceanu.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriška Meja 2: Budilke

 Pred spanjem sem obupano opazoval, kako si polovica mojih sosedov v sobi naravnava budilke, ker se zjutraj nekam odpravljajo. Spet mi bodo odžrli jutranje spanje. Dolgo nisem zaspal. Komarjev je bilo več kot ponavadi, po hrbtu in vratu pa me je ves čas nekaj žrlo. Bolhe ali umazana posteljnina?

Vlak je odpeljal ob petih popoldne. Prijetno me je presenetil red na kenijskih železnicah. Na zunanji steni vsakega vagona je visel spisek vseh potnikov in številke naših sedežev. Sprehodil sem se torej ob vagonih, poiskal svoje ime in se pridružil trem domačinom v kupeju.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriška Meja 1: Matatu

Postaja matatujev

 Matatu, s katerim sem se zvečer iz mesta peljal domov, je bil še malo bolj poln kot ponavadi. Bil sem stlačen med možaka in precej obilno žensko, med našimi nogami pa so stali še trije majhni otroci, od katerih sem enega vzel v naročje, ker bi mi desna noga sicer odmrla.

Ko sem si v skupinski spalnici ravnal ude od sedenja v matatuju, sem razočarano ugotovil, da je od včerajšnje družbe ostala samo še Angležinja Allison, ki se odpravlja na enega od kenijskih safarijev, Nizozemec Franz, ki bo svoj motor za nekaj časa pustil tu in s prijateljem poskušal priti v južno Somalijo in Irec John, ki je že dobro leto na poti s svojim biciklom in bo počakal na rezervne dele, ki mu jih bodo poslali od doma. Skrajni čas da se tudi jaz že končno nekam premaknem. Moj vlak proti Mombasi odpelje jutri popoldne.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriški triki: 3 Nairobi Hilton

 "Zdravo bwana, change money?" je domačin vprašal mojega znanca in mu ponudil presenetljivo ugoden tečaj. Znanec sploh ni vedel, da v Keniji obstaja črna borza. Previden kot je, mu denarja ni hotel izročiti drugače kot iz rok v roke. 

"Potem morava pa k mojemu šefu, saj toliko denarja nimam pri sebi." 

Šef je stanoval v dvanajstem nadstropju hotela Hilton - enega najlepših v Afriki. Znanec je vztrajal, da gresta skupaj do lastnika - previdnosti pač ni nikoli preveč. Šele pred sobo je denar izročil domačinu in počakal zunaj, saj je šef hudo imeniten gospod in se ne kaže kar komur koli. Pred vrati je počakal pet dogovorjenih minut, pa še deset dodatnih, potem pa le potrkal in vstopil. Soba je imela še en izhod, v hotelu pa nihče o ničemer ni vedel ničesar. Popoldne je vse ponudnike na cesti, ki so mu predlagali črno menjavo denarja, glasno pošiljal v vražjo mater.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)