Damara, Namibija

Foto: Janin

Jezero Turkana je ekonom lonec Afrike

Kenija, 
Po plemenskih prostranstvih vzhodne Afrike, kjer živijo najbolj presenetljiva ljudstva našega časa.
V Gametrackerju, ki velja za zanesljivo popotniško agencijo in med drugim organizira tudi safarije z džipi v oddaljene predele severne Kenije, so bili zelo prijazni:
-Yes, yes ... Slovenci, pred pol leta so bili tukaj. S tremi džipi so za štirinajst dni so odpotovali na sever do Turkane. Krasna skupinica, res!
Osem dnevni safari, do jezera Turkana bo kar pravšnja injekcija adrenalina in enkratna priložnost da si s Katjo ogledava živali in plemena na severu Kenije in finančno še nekako vzdrživa. Damaris Kirangi, simpatična predstavnica Gametrackersa nama je predstavila plan poti:
- 1800 kilometrov v osrčje severnega teritorija boste potovali s posebno prirejenimi džipi, se vozili po najslabših Afriških cestah, videli deževni gozd ob Mt. Kenyji, prečkali puščavo Čalbi in prišli do Jezera Turkana, kjer živijo raznovrstna plemena...
Vredu, sva se strinjala midva! 400 dolarjev na osebo, za osemdnevno avanturo. Pošteno! Vključeno: hrana, spanje v šotorih in v lokalnih bomah, šofer, kuhar, vstopnine v nacionalne parke in Afriškim razmeram prirejen džip.
Naš voznik David je prijel za volan Toyote Landcruiser in bili smo na poti. Ha, kako enostavno!
Matej Špenko
 (se nadaljuje)

Dahab 2

V resnici je tako, da ponoči hodite (vidi se malo) in vas obdaja nepopisen mraz. Vmes lahko zgrešite pot, če greste okoli, saj  ni nobenih smerokazov. In potem, ko prispem na vrh ins e okrepčan v nepozabnem in enem najbolj mzrliz noči z čajčkom, čakam na sončni vzhod. V malih kolibah si lahko sposodite deke, tak mraz je. In en Rus me vpraša:
“Kolikokrat si že bila na tej gori?“
„Prvič in zadnjič,“ odgovorim.

Potem se odeta v vetrovke, spalko podam na en kamen in čakam, da se prebudi sonce. Zmrzujem. Še vedno je nepozaben mraz. Nekateri spremenijo nogavice v rokavice. Nato se prikaže sonce in osvetli gore. Povsem normalno, nič posebnega in nič novega.
Groza. In to je sončni vzhod, ki ga ne smete pozabiti. Absolutno toplo priporočam podvig na sveto goro v popoldanskih urah ali jutranjih, močno pa – zaradi nizkih temperatur – odsvetujem nočne podvige.
In ob vrnitvi, ko sem bila povsem razočarana, mi je El Bulti rekel, veš, zate imam danes pripravljen posebnen program. Pokazala ti bom najbolj čudovit sončni zahod, ko se sonce ob zatonu preliva med gorami in morjem.
„Ah, El Bulti, za danes imam dovolj sončnih barv,“ odvrnem.
„Ne veš, ta je nekaj posebnega, tako čudovite barve, ga moraš videti,“ me prepričuje.
In sem ga. In spet se je ponovilo že doživeto.

Andreja Jernejčič

EGIPT, Dahab

V čudovitem popotniškem mestu Dahab sem srečala Mohameda El Bultija, starejšega prijaznega Egipčana, ki se že 20 let ukvarja s turizmom. Prvi večer me je povabil na večerjo v pravo vaško restavracijo, kjer so postregli z okusnim, močno zapečenim piščancem, omako, rižem z nekaj prilogami in mešano solato. Da je bila večerja sveže pripravljena, mi je na koncu večerje potrdila nad manoj viseča odrta ovca, ki je prej nisem opazila.
Mohamed El Bulti ima hotel s 14 sobami, ki so zelo romantično opremljene. Zame je skrbel kot oče, skrbno pa se obnaša tudi do drugih gostov. Organizira številne izlete: recimo v puščavo čez dan ali v puščavi preživeti nepozabno noč, potapljanje z masko, treking pohode med čudovite hribe, jahanje kamel, obisk Beduinov in še bi lahko naštevala.
En dan sva se potapljala z masko (snorkanje). Blizu mesta se namreč na obe strani razprostirajo najboljša in tudi najslavnejša mesta za opazovanje pisanega in pestrega podvodnega sveta s številnimi koralami in ribami. Ko sva skupaj snorkala, se je spustil približno dva metra v globino in ujel eno pisano ribo z modrimi črtami. »U, ta bo pa super za slikanje,« mu rečem. On pa: »Ja in za pojest«.
V bližini pa je tudi sveta gora Sinaj (gre za Gebel Musa ali Mojzesevo goro, za katero Kristjani, judje in muslimani verujejo, da je tista gora, na kateri je Mojzes dobil 10 zapovedi, na katero vas vabijo številne agencije. Največ ponudb je, da se na goro povzpnete ponoči in si zjutraj ogledate nepozaben sončni vzhod. Vsaj tako vam zatrdijo.

Andreja Jernejčič 
(se nadaljuje)

Himba, Namibija

Foto: Janin

Etiopska hrana

Etiopska hrana je zelo zanimiva. Osnovna jed se imenuje indžera in je nekakšna zelo velika palačinka. Narejena je iz moke (iz Etiopskega žita imenovanega tef) in vode, ki ju zmešajo in nato pustijo nekaj dni, da testo prične vreti. Po treh ali štirih dneh vlijejo testo v ponev in spečejo le na eni strani. Rezultat je nekoliko kiselkasta, a dobra palačinka. To indžero nato položijo na krožnik, na njo pa nasujejo eno ali več različnih kuhanih omak.
Etiopci so strastni mesojedci (a ne jedo svinjine), zato so omake večinoma mesne. Zmleta govedina, na koščke narezana pečena ovčetina ali pa najboljša jed – Doro Wat, nekakšen golaž s kurjim bedrom in trdo kuhanim jajcem, vse pa dobro začinjeno s posebni začimbno mešanico imenovano berberi, ki vsebuje kar 16 različnih začimb, med drugim tudi precejšnje količine močnega čilija. Odlične so tudi Etiopske zelenjavne jedi, ki pa se jih pogosto da dobiti le v postnem času, saj Etiopci smatrajo zelenjavne jedi za hrano revežev in želijo jesti le meso.
Kosilo pa lahko vedno zaključiš z dobro kavo, saj je Etiopija domovina te pijače. Ime kava menda izvira iz imena Etiopske pokrajine Kaff in po vsej Etiopiji še danes gojijo kavo, ki je eden glavnih izvoznih artiklov. Pomemben del etiopske kulture je kavna ceremonija. Kavo v lepem glinastem vrčku skuhajo na žerjavici, na katero dodajo nekaj kadila iz smole, ki napolni celoten prostor s prijetnim vonjem in odžene dim. Kavo nato skuhajo trikrat zaporedoma iz iste osnove. Tretja je resda že nekoliko vodena, a še vedno zelo okusna.
Dr. Gregor Majdic

Etiopija Lalibela 2

Ko so končali deveto cerkev, pa se je Lalibeli ponoči v sanjah prikazal Sveti Jurij, zaščitnik Etiopije. Sveti Jurij se je Lalibeli potožil. 'Različnim svetnikom si posvetil prelepe cerkve', mu je menda dejal, 'le meni nisi posvetil nobene'.

Lalibela se mu je v spanjah opravičil in obljubil, da bo napako popravil. In res so takoj naslednji dan pričeli s klesanjem še zadnje, desete cerkve, ki je še danes najlepša in je posvečena svetemu Juriju.

Lalibela, kot se je mestece Roha kasneje preimenovalo, stoji v strmem bregu na višini 2700 metrov. Med hišami vodi slaba makadamska cesta, prevozna le s terenskimi avtomobili. A domačini tako največ uporabljajo osle in jih taka cesta ne moti. Po kratkem sprehodu skozi vasico pa ugledaš kamniti cerkve. Prva je običajno prav tista, ki vleja za najlepšo, cerkve svetega Jurija.

Prekrasna stvaritev človeških rok (ali deloma angelskih, če verjamemo izročilu). Cerkev je vklesana v pobočje hriba. V skalnati hrib je izklesana 15 metrov globoka jama, sredi katere pa so že med klesanjem pustili kamnito gmoto, iz katere so nato izklesali 15 metrov visoko kamnito cerkev s tlorisom v obliki križa. Res izjemno delo, ki ga nekateri imenujejo osmo čudo sveta, sploh ko vidiš, da je takih cerkva izklesanih iz žive skale kar deset v Lalibeli, nekaj pa še v okolici.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)