Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža 4

Obljubljenih pet minut se že raztegne na uro, ko so lučke v daljavi še vedno enako oddaljene, ko naši koraki motijo domačine pri spancu in večernih pogovorih. Ožuljeni se usedemo na sredo asfaltirane ceste.
Medtem, ko sedimo in tuhtamo, kaj nam je storiti, nas spremlja monolog starca iz bližnje barake, ki se nam ne upa približati a po njegovem tonu sodeč se razburja nad nami.
»Kaj bi zdaj…ali gremo naprej ali nazaj…«

»Jaz bi se kar tu ulegel, vseeno mi je…kdo ve koliko časa je še do mesta,« ampak Janin ni navdušen nad predlogom in tako odšepamo naprej. Dve starki s težkimi vrečami na hrbtih nas že drugič prehitita in se nam na ves glas smejita.
Po dveh urah hoje prilezemo do ograje in table »Christian hostel«. Za ograjo razločimo stavbe z lučmi. Tu bi se dalo spati, če bi kdo odprl, a ne prikličemo nikogar, četudi se deremo in v železna vrata mečemo kamenje.

Tako gremo naprej do naslednje podobne ograje, ki ima visokega stražarja. Ta prikliče belo plavolaso postavo! Nemška prostovoljka!
Pove, da nima prostih postelj, in nas zategne s Toyoto do bližnjega lodga, ki ni daleč stran od avtobusne postaje.
Spijemo pijačo, Janin se spravi v toaleto. Ko gre nazaj proti sobi, pove, da takih ščurkov pa še ne. Ker sem že tik na tem, da moram wc obiskat tudi sama, si ne upam niti pogledati takihle živalic. Po petnajstminutnem opogumljanju sledim vonjavam in posvetim v kabino. Mali, ne preveč strašni večnožci, lezejo okoli luknje in skoraj že olajšano zavzdihnem, ko se kar odstrelim ven iz toalete, ker me presenetijo gigantski ščurki na stenah.
Spet se opogumljam nadaljnjih petnajst minut in opravim v parih sekundah.
Navsezgodaj zjutraj spet hitimo, a tokrat res do mesta Shashamane.

Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža 3

In da vmes le eno uro čakamo, ko guma le enkrat poči! Četudi zamenjajo napačno in jo potem še enkrat menjajo.
Nič hudega…le da se peljemo!
Spet se najde možakar, ki se želi stiskati k Janinu in steguje roke okoli njega. Sopotnik ga ne more odgnati, čeprav mu zabrusi par krepkih, in se mu prepusti v toplo zavetje njegovih rok. (tole je Petjina licentia poetica - v resnici se je samo z bokom tiščal k mani; res pa je da sem ga ves čas neuspešno odganjal/ janin)
Nog ne čutim več, tako zabite in zadelane so nekam med vreče. Moj nahrbtnik služi kot naslonjalo za mamo s smrkavcem. Do krepke teme vztrajamo v najbolj neverjetnih pozah. Domačini nas želijo podkrepiti s svojimi zelenimi naravnimi lističi imenovanimi qat (čet), ki jih previdno grizljava s Sinišo. Prav neokusna je ta zadeva, četudi nama zraven nudijo tudi sladkor.
Nekje ob devetih zvečer nas pustijo na križišču pred Yabelom. Super. Bližnji lodge zgleda prijazno in osvetljeno, a lastnik se ne da pregovoriti za sobe; baje so vse polne. Naslednja soba, pravi, je 5 minut stran. Pokaže nam smer, v kateri ni videti luči, le trdo temo.
Ne preostane drugega, kot da gremo teh pet minut peš. Drugega prevoznega sredstva ni, možnosti počitka za tri izmozgane popotnike pa tudi ne.
In gremo. Sandali so se mi zaradi tiščanja podplatov nekam med vreče raztegnili. Po desetih minutah hoje v temi, le v soju mesečine, ne pridemo do luči, nekje v daljavi pa lahko vidimo dve lučki, ki naj bi predstavljale nekakšno mesto, a v temi ne moremo oceniti razdalje. Počasi capljamo dalje, na levi in desni strani ceste so postavljene barake. Sem in tja nas kdo opazi in se dere za nami, nekje kurijo ogenj pred barakami, nekoga celo vprašamo, če ima kaj za prespat, pa ne razume naših želja. Tako hodimo dalje, ne da bi vedeli kam.
(se nadaljuje)

Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža 2

Avtobus po treh urah sedenja, čakanja, ležanja le odpelje z brzino 30km/h. Škoda da nismo mogli izkoristiti asfalta. Siniša in Janin z negotovostjo opazujeta mladeniča, ki neutrudno flirta kar z obema in izkorišča vsak trenutek, ko lahko prime katero izmed njunih belih nog.

Ob treh popoldne pridemo do Mege in se ne moremo do konca načuditi, kje smo šele…naredili nismo niti četrtino poti do Shashamaneja, iz Mege gre pa naslednji avtobus do tja šele naslednji dan! Reši nas mali kamion, ki pelje v smeri Shashamaneja, do Yabela. Dobro, vsaj še nekaj kilometrov prevozimo danes, četudi ne pridemo do želene destinacije, da le ne ostanemo v tej mali, negostoljubni Megi!

Splezamo na tovornjaček, malo večji pick-up, na katerega naložijo ljudi, tone riža v vrečah in vso prtljago, živi šopki kur, zavezanih čez noge in plastične posode, pa nimajo več prostora; zavežejo jih na zunanjo stran tovornjaka.
Poleg mene se pojavi izsušena mama s smrkavim dojenčkom, po katerem se pasejo muhe. Lezejo mu v nosnice, v oči in po ustnicah. Dojenček z odprtimi usti apatično zre v svet in se ne meni zanje. Strjen smrkelj mu prekriva del zgornje ustnice. Mama nekaj časa binglja oklepajoč se droga na sredini in izsušena dojka ji pade izza umetelno zavite rute. Skoraj se treščim vanjo, zato najdem bolj ugodno pozicijo na Janinovi vreči, Siniša pa se obrača stran, da mu ne bi bilo treba opazovati prizora kar naprej, ko zravna pogled.
Janin si privošči tričetrt vreče, medtem ko sama lezem v luknjo med dvema. Pa kaj se razburjam! Siniša prav tako ne uživa najbolje. Ostalih sedemdeset ljudi tudi ne. Ali pa, kakor vzameš, saj smo lahko veseli, da se sploh peljemo!
(se nadaljuje)

Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža

Zjutraj že pred šesto tečemo na avtobusno postajo Moyale. Temni sopotniki se gnetejo pred in v avtobusu, mi pa le nemočno opazujemo situacijo. O sedežih, ki smo jih rezervirali dan prej, ni nobenega govora več. Vzamejo nam nahrbtnike in jih nesejo na streho, Janin se ravno spravi na avtobus, ko ta odpelje. V avtobus se požene še dvajset temnopoltih, midva s Sinišo pa ostaneva nemočna in gledava, kako se oddaljuje avtobus z našimi nahrbtniki in Janinom. Nemo obstaneva na mestu, potem pa se zaveva, da jih na tak način ne bova več videla.

Poženeva se po klancu navzgor za avtobusom. Upehana skoraj ne morem več, slabo mi je. Najin »vodič« ustavi drug nabasan avtobus, ki pripelje mimo, pojma nimava kam gre, zbaševa se na stopnice med ostale in sopihava. V mislih se poslavljam od Janina in nahrbtnika.

Čez par kilometrov avtobus ustavi in vsi izstopimo na parkirišču zaradi policijske kontrole. V gneči zagledam Janina in se zadržujem, da od veselja ne skočim vanj. Tudi nahrbtniki naj bi bili še na strehi, nekje med plastičnimi posodami in zelenjavo.

Čaka me sedež na zadnjem delu avtobusa. Super, le da pridemo do Shashamaneja in potem smo lahko že naslednji dan v Addis Abebi!
Zbašem se na prostor ob oknu, pred mano pa sedita Siniša in Janin. Tja, kamor naj bi spadale moje noge, je nekdo stlačil veliko plastično kanto, zato moram imeti skrčene, sonce neusmiljeno nabija skozi steklo, novi črni »prijatelj« poleg mene pa se vedno bolj širi. Verjetno namerno.

Čez petnajst minut se ustavimo in vsi zlezejo ven. Deset se jih vrže pod avtobus in razglabljajo, kaj je narobe. Po dveh urah čakanja ugotovijo, da ne delajo zavore. Potem gremo vsi nazaj v avtobus in čakamo. Potem gremo spet vsi ven in čakamo. Proceduro ponovimo približno trikrat. Vmes greva s Sinišo pogledat bližnji termitnjak in baje se dva neizmerno zabavata ob dejstvu, da skupaj izgineva v grmovje.
(se nadaljuje)

Kamalova cev

Iztok Bončina - Egipt

Kamal je bil ponosni lastnik majhnega, rumenega Fiata, s katerim je po Kairu podiral vse rekorde. Kdor je le enkrat občutil popoln kairski prometni zamašek, z vso ikonografijo trobljenja, mahanja z rokami in pošiljanja ostalih voznikov k vragu,  bo verjel da se skozi takšno gnečo še domači ščurki ne morejo prebiti. Kamalu pa je uspevalo, da je, malo po cesti, malo po pločniku, malo po zraku,  švigal mimo najhujših zastojev in se hladnokrvno izmuznil na odprte ulice. Nekoč, na eni od akrobatskih voženj z njegovim avtom, sem na tleh avtomobila, tik ob menjalni ročici, opazil daljšo kovinsko cev.
“Ti, Kamal. Kaj pa rabiš to cev,”  sem bil radoveden. “ A za menjavo gume?” Pogledal me je kot novorojenega telička in, med divjim obračanjem volana in sunkovitim zaviranjem, priznal: “Kot si verjetno opazil, tu in tam malce hitreje vozim (oh kje pa, Kamal, ti prepočasi letaš). Vedno se mi mudi na letališče, ali v hotel ali kamorkoli. Zato se včasih, pa ne prehudo,  zabijem v kak drug avto ali pa on vame. In ker se hoče lastnik običajno prepirati z menoj o krivdi in odškodnini, jaz pa nikoli nimam časa, ga preprosto počim s cevjo po glavi in šibam dalje.”  Preprosto, mar ne?  

Kavni obred 3

Eden mi prinese sporočilo od Tajuta. "Do vrh glave vas imam!" mu zabrišem po slovensko v obraz, in mu dodam, naj svojemu prijateljčku prenese sporočilce, da je že res tečen in dolgočasen. Izkušeni pogajalski sel še kar vztraja pri tem, da si tovrstne dogodivščine kolega res želi in koliko bi mu to pomenilo. Ne vem več, ali je situacija zaskrbljujoča ali popolnoma smešna. Končno se ga le odkrižam in premišljujem, kako za vraga najdejo mojo sobo! Zaprem se nazaj, ko čez eno uro spet trka. Tokrat odprem nekomu, ki ga še nisem poznala. V zadovoljivi angleščini mi pove, da je Tajujev bratranec in me povabi na dvorišče na pivo.

Ne zdijo se več nasilni in zgleda kot bi se želeli le pogovarjati. Prisede jih še par in večinoma se pogovarjamo o povsem vsakdanjih rečeh, seveda pa iz svoje kože ne morejo. Intelektualni bratranec mi izpove svojo osebno zgodbo, kako je kot kuhar na safariju "osrečeval" neko poročeno avstralko vsako noč v kuhinjskem šotoru. Trdi, da je bila to njegova profesionalna dolžnost. Zagotavlja mi, da Tajuta še nikdar ni videl tako obupanega. Po svoje se mi zdijo smešni.

Končno se prikaže sam Taju s solzami v očeh. Še bolj bebasto se mi zdi, a na koncu se vsi smejimo, le Taju ostaja otožen. Poslovimo se v prijateljskem duhu in zaprem se nazaj v sobo. Zadnji poskus zatiranja snubcev je tako obrodil sadove, le pol ure pogovora so potrebovali. Nihče več ne trka razen Siniše nekaj čez polnoč. Pošteni mu je končno prodal masinko, tradicionalno etiopsko glasbilo, ki jo še nadaljnjih 10 dni premetavamo do Nairobija. Prodajalec zaigra nanje nekaj tonov in pove, da je luknja v napeti kravji koži le resonančna luknja zato sopotnik odšteje denar. Z angelskim izrazom pritrdi tudi, da se je dogovoril za naš prevoz s kombijem do Addis Ababe, tja naj bi prispeli celo v enem dnevu! Čudovito, še zbudil nas bo, saj odrinemo že ob svitu. Janin bo zjutraj gotovo prijetno presenečen, ko je že cel večer skeptičen in prepričan, da kombija zagotovo ne bo in bomo na koncu morali na avtobus.

Čez osem ur na tleh avtobusne postaje čakamo avtobus, ki naj bi prišel nekje ob 10h in ki naj bi peljal do Addisa. Organizator je seveda pozabil na naš prevoz in nas ni zbudil.

Kavni obred 2

Ponudijo nama pivo, ki ga vari sosed. Okus ima po kavi in olju. Siniša ga zavrne, ker še vedno ni prebolel posledic medenega etiopskega teja, jaz pa iz vljudnosti spijem dva požirka. Vsak od naju mora nato spit tri skodelice kave. Siniša zabava svoje nove prijatelje, ko mi ves šokiran pove: "Ti, veš kaj me je ravnokar vprašal? Če bi ti spala z njim! Kako je direkten, nič ga ni sram!"

Ustnice se mi sicer zvijejo v nasmešek, saj bi bilo povsem neverjetno, da bi naju povabili le iz prijateljskih nagibov. Sama pri sebi počasi izgubljam zaupanje in začenjam ugotavljati, da tale kavni obred le ne bo povsem zastonj. To je bilo pričakovati, saj na celi poti plačujemo skorajda že vsako dobrohotno gesto. Zatem se začne neskončna debata, ali se bo kaj izcimilo iz prošnje, ki iz minute v minuto zveni bolj kot zahteva. Prvi mi še vedno razkazuje svoje poze na fotografijah, drugi mi mežika s trepalnicami, tretji se poredno smeji, četrti zahteva denar.

(odlomek)