Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža 4

Obljubljenih pet minut se že raztegne na uro, ko so lučke v daljavi še vedno enako oddaljene, ko naši koraki motijo domačine pri spancu in večernih pogovorih. Ožuljeni se usedemo na sredo asfaltirane ceste.
Medtem, ko sedimo in tuhtamo, kaj nam je storiti, nas spremlja monolog starca iz bližnje barake, ki se nam ne upa približati a po njegovem tonu sodeč se razburja nad nami.
»Kaj bi zdaj…ali gremo naprej ali nazaj…«

»Jaz bi se kar tu ulegel, vseeno mi je…kdo ve koliko časa je še do mesta,« ampak Janin ni navdušen nad predlogom in tako odšepamo naprej. Dve starki s težkimi vrečami na hrbtih nas že drugič prehitita in se nam na ves glas smejita.
Po dveh urah hoje prilezemo do ograje in table »Christian hostel«. Za ograjo razločimo stavbe z lučmi. Tu bi se dalo spati, če bi kdo odprl, a ne prikličemo nikogar, četudi se deremo in v železna vrata mečemo kamenje.

Tako gremo naprej do naslednje podobne ograje, ki ima visokega stražarja. Ta prikliče belo plavolaso postavo! Nemška prostovoljka!
Pove, da nima prostih postelj, in nas zategne s Toyoto do bližnjega lodga, ki ni daleč stran od avtobusne postaje.
Spijemo pijačo, Janin se spravi v toaleto. Ko gre nazaj proti sobi, pove, da takih ščurkov pa še ne. Ker sem že tik na tem, da moram wc obiskat tudi sama, si ne upam niti pogledati takihle živalic. Po petnajstminutnem opogumljanju sledim vonjavam in posvetim v kabino. Mali, ne preveč strašni večnožci, lezejo okoli luknje in skoraj že olajšano zavzdihnem, ko se kar odstrelim ven iz toalete, ker me presenetijo gigantski ščurki na stenah.
Spet se opogumljam nadaljnjih petnajst minut in opravim v parih sekundah.
Navsezgodaj zjutraj spet hitimo, a tokrat res do mesta Shashamane.