Ob treh popoldne pridemo do Mege in se ne moremo do konca načuditi, kje smo šele…naredili nismo niti četrtino poti do Shashamaneja, iz Mege gre pa naslednji avtobus do tja šele naslednji dan! Reši nas mali kamion, ki pelje v smeri Shashamaneja, do Yabela. Dobro, vsaj še nekaj kilometrov prevozimo danes, četudi ne pridemo do želene destinacije, da le ne ostanemo v tej mali, negostoljubni Megi!
Splezamo na tovornjaček, malo večji pick-up, na katerega naložijo ljudi, tone riža v vrečah in vso prtljago, živi šopki kur, zavezanih čez noge in plastične posode, pa nimajo več prostora; zavežejo jih na zunanjo stran tovornjaka.
Poleg mene se pojavi izsušena mama s smrkavim dojenčkom, po katerem se pasejo muhe. Lezejo mu v nosnice, v oči in po ustnicah. Dojenček z odprtimi usti apatično zre v svet in se ne meni zanje. Strjen smrkelj mu prekriva del zgornje ustnice. Mama nekaj časa binglja oklepajoč se droga na sredini in izsušena dojka ji pade izza umetelno zavite rute. Skoraj se treščim vanjo, zato najdem bolj ugodno pozicijo na Janinovi vreči, Siniša pa se obrača stran, da mu ne bi bilo treba opazovati prizora kar naprej, ko zravna pogled.
Janin si privošči tričetrt vreče, medtem ko sama lezem v luknjo med dvema. Pa kaj se razburjam! Siniša prav tako ne uživa najbolje. Ostalih sedemdeset ljudi tudi ne. Ali pa, kakor vzameš, saj smo lahko veseli, da se sploh peljemo!
(se nadaljuje)
