Ustnice se mi sicer zvijejo v nasmešek, saj bi bilo povsem neverjetno, da bi naju povabili le iz prijateljskih nagibov. Sama pri sebi počasi izgubljam zaupanje in začenjam ugotavljati, da tale kavni obred le ne bo povsem zastonj. To je bilo pričakovati, saj na celi poti plačujemo skorajda že vsako dobrohotno gesto. Zatem se začne neskončna debata, ali se bo kaj izcimilo iz prošnje, ki iz minute v minuto zveni bolj kot zahteva. Prvi mi še vedno razkazuje svoje poze na fotografijah, drugi mi mežika s trepalnicami, tretji se poredno smeji, četrti zahteva denar.
(odlomek)
