Zambija : Tito in Kaunda

 V zadnjem mesecu dni sem se naučil, da se je v Afriki vedno najbolje obrniti na najvišjo razpoložljivo oblast, do česar imaš kot tujec (belec?) vso pravico. Zato sem zraven postaje zavil v pisarno, kjer je pisalo "Police". 

S simpatičnim policajem sva se pomenila o velikem prijateljstvu med najinima državama in o številnih obiskih, ki sta si jih izmenjala naša pokojna predsednika, soustvarjalca neuvrščenosti,  Tito in Kaunda.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zambija : Lusaka

 Vlak proti Lusaki je krepko zamujal. Ko smo se končno odpeljali, sem ugotovil, da tudi bistveno bolj poskakuje po tirih, kot kitajska Tazara.

Prispeli smo, ko se je že mračilo. Po treh dneh obupnega cinganja po neskončno počasnih afriških vlakih moje razpoloženje ni bilo ravno na vrhuncu in na vsiljive pozdrave domačinov na peronu v glavnem mestu Zambije sem odgovarjal manj navdušeno kot ponavadi. Moja edina želja je bila kolikor toliko solidna postelja.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zambija Kaj pa tamle pišeš?

 Kmalu sem bil nazaj na postaji. Hotel sem sedeti na razpadlem fotelju v čakalnici, pa mi je paznik pojasnil, da je rezerviran za potnike drugega in prvega razreda. Usedel sem se torej na kamen pod drevesom, slabih dvesto metrov od perona, izvlekel zvezek, in upal, da bom nekaj časa imel mir.

"Kaj pa tamle pišeš?" je po uvodni vljudnostni frazi vprašal postajenačelnik, ki jo je primahal do mene. Pokazal sem mu svoj dnevnik in mu na njegovo zahtevo prevedel nekaj odlomkov. Sumničav izraz mu ni izginil z obraza, a vseeno se je zahvalil in odšel. Menda so ga name opozorili zaskrbljeni domačini. Poleg pisanja je bilo sumljivo tudi to, da sem napravil nekaj posnetkov okrog postaje.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zambija: BIG REWARD

 Prispeli smo okrog enajstih. Do postaje Zambijskih železnic je bilo treba kak kilometer peš. V primerjavi s Tazarino postajo je bila neverjetno zanemarjena. Do odhoda vlaka proti Lusaki sem imel še dobro uro časa, zato sem si šel še malo ogledat mesto.

Kapiri M'Poshi me ni prav navdušil. Velika zaprašena vas, kot v kakem kavbojskem filmu. Edina zanimiva stvar so bili fotokopirani oglasi, nalepljeni po vsem mestu. Nek obupan Američan je v njih ponujal "BIG REWARD" - veliko nagrado tistemu, ki mu vrne torbo s fotoaparatom in posnetimi filmi, ki so mu jo bili ukradli, češ da njim tako in tako ne morejo koristiti.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 26

 Zjutraj so bili moji podočnjaki še malo zajetnejši kot zvečer. Noč je bila spet pestra. Kričanje in topotanje po hodniku, vpadanje v kupe, neprestane kontrole kart ter Avstralec, ki je dirjal po vlaku in iskal izgubljene čevlje, niso prav prispevali k dobremu počitku. No nič hudega! Še danes bom v Lusaki, potem se bom pa končno spočil!

Pri mestu Kapiri M'Poshi se konča "Tazara", železnica, ki so jo od Dar Es Salaama v Tanzaniji do tod zgradili Kitajci.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 25

 Odšla sta iz kupeja in z vlaka in končno smo se premaknili iz Mbeye. V zadnji vasi pred mejo so izstopili še vsi preostali potniki in do meje sem se peljal popolnoma sam. Tam sem moral z vlaka in v Zambijo sem vstopil peš. Kljub zlim slutnjam sem na meji presenetljivo hitro opravil in kmalu sedel na drugem vlaku.

Ko sem se čez mesec dni vrnil v Tanzanijo, sem svoj denar v resnici dobil nazaj, a če bi vedel, da me bo to veljalo več kot deset ur čakanja, pojasnjevanja in prepričevanja v najmanj sedmih različnih pisarnah na občini in v banki, se najbrž ne bi trudil.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 24

 K sreči sta o slovenski politiki vedela ravno toliko, kot o jugoslovanski. Še bolj čudno je bilo da nista opazila, da imam več šilingov kot pa sem jih uradno zamenjal.

Po dolgem obojestranskem barantanju, obžalovanju in opravičevanju smo navsezadnje sklenili takole pogodbo: napravila mi bosta veliko uslugo in mi izjemoma vrnila ves neprijavljen denar, ampak prihodnjič naj bom bolj pazljiv; pustila mi bosta 200 šilingov, ostalih 2200 pa zasegla, vendar jih lahko s potrdilom dobim nazaj, ko se vrnem v državo.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 23

 "...tudi starega jugoslovanskega je treba prijaviti - glej, koliko ga je - na milijone..."

"...pa saj ni nič vreden, to je vse požrla inflacija; hočeta, da vama ga nekaj podarim?..."

"...kaj pa slovenski denar? Tudi tega je mnogo..."

"...saj ga vendar ne morem menjati pri vas, pa še zelo malo je vreden..."

"...iz države je prepovedano nositi šilinge..."

"...ja tega tudi nisem vedel, saj se bom še vrnil v Tanzanijo..." 

"...ampak zakone je treba spoštovati..."

"...že, ampak saj vendar nisem kriminalec, pa še iz prijateljske in neuvrščene Titove Slovenije prihajam..."

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 22

 "Zakaj vendar niste prijavili, treba je prijaviti ves denar..."

"...ja pa nisem vedel, da boste tako natančni; pri Tangi na meji ni bilo elektrike, niso nam povedali..."

"...to je prekršek, zasegli bomo vse, kar ni prijavljeno..."

"...tega pa vendar ne morete, saj sem vendar reven študent, ki je dolga leta varčeval za to potovanje..."

"...ali niste že malo stari za študenta..."

"...no ja, že dolgo študiram tretjo stopnjo..."

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 21

 Največje dolarske bankovce sem nosil v notranjem žepu v hlačah, vso ostalo solato pa v torbi: evre in dolarje v majhnih bankovcih, 2400 tanzanijskih šilingov, nekaj slovenskih bankovcev in kup starih jugoslovanskih "jurjev", ki jih s seboj nosim za darila, podkupnine in numizmatične izmenjave.

Nekaj denarja sem hotel na brzino skriti, pa sta mi natančno gledala pod prste in kmalu odkrila vse do zadnjega bankovca. Vse sta razpostavila naokrog dokler niso bili vsi sedeži polni mojega denarja. Vsota se seveda niti približno ni ujemala s tisto, ki sem jo prijavil ob vstopu v državo pri Tangi.

In potem smo se šli:

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Neprijavljeni denar

 Vstopila sta dva carinika - moški in ženska. Postalo mi je vroče. Ja kaj pa že delata tukaj? Saj se še odpeljali nismo!

Bil sem edini preostali belec na vlaku in, kot se je kasneje izkazalo, edini potnik, ki je nameraval prekoračiti mejo. Zakaj bi se vendar vozila do meje, če me lahko preverita že tukaj. Bila sta zelo vljudna, počasna in temeljita. Če si edina stranka, se zate pač potrudijo. Začela se je nočna môra.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 19

 Velika večina potnikov je v Mbeyi izstopila. Po zanimivem pogovoru z Indijcem, ki dela v vagonu -restavraciji (čeprav je bil tudi sam popolnoma črn, je zelo zviška govoril o črncih) sem se vrnil v svoj kupé.

Do meje se bomo verjetno vozili še nekaj ur, a vseeno bo dobro, če počasi že zdaj pripravim devizno deklaracijo in skrijem neprijavljene devize ter tanzanijske šilinge, ki sem jih bil zamenjal na črno. Po bančnem tečaju jih je bilo še za več kot 60 dolarjev, jaz pa sem jih uradno s ponaredkom vred zamenjal samo petinpetdeset.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 18

 Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na brzino odpeljati iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.

Naslednji dan dopoldne smo prišli do Mbeye, največjega mesta med Darom in Zambijsko mejo. Maxine se je poslovila in odšla iskat prevoz proti Malawiju. 

 Tudi sam sem nameraval izstopiti in kakšen dan preživeti v Mbeyi, a sem si kmalu premislil. Eno največjih tanzanijskih mest ni bilo drugega kot množica barak s strehami iz valovite pločevine. Ta prihranjeni dan bom raje izkoristil za kaj zanimivejšega.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 17

 Vsakokrat so tako mladi in stari v vsaki vasi pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano koruzo, ostali pa so predvsem opazovali. 

Še največ zanimanja je bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih. Če sem skozi okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okameneli, drugi pa so se na vso moč podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden pridejo na posnetek. Vsakokrat, ko sem premaknil aparat, je vsa množica zdirjala pred objektiv.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 16 Prihod vlaka je dogodek tedna

 Potovanje z vlakom po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 15 Živalski vrt skozi okno

 Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev seveda nisva dobila.

Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v tipično afriško savano. Tudi soparna vročina ni bila več tako huda kot ob obali. Vozili smo se skozi nacionalni park Selous. Počutil sem se, kot da gledam naravoslovno oddajo na televiziji. Travnata stepa se je izmenjavala z redko subtropsko hosto, precej gosto posejano z več metrov visokimi termitnjaki. Od visoke divjadi smo videli samo nekaj žiraf in bivolov, tem več pa je bilo gazel, svinj bradavičark in najrazličnejših ptic.

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 14 Skozi savano med kozami in kokošmi

 Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.

Ker kondukter še ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred. Bil je pester, kot povsod v deželah tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči otroci in še marsikaj.

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 13 Skozi savano med kozami in kokošmi

 Že zgodaj zjutraj, ko sva prišla, se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki bo odpeljal v naslednjih dveh dneh. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in še bolj divja bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.

Izkazalo se je, da VIP v resnici deluje. Popoldne sva že oba sedela vsak v svojem kupeju, v drugem razredu.

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 12

 V ženskem oddelku pa še vedno niso našli prostora in Maxine je dobila karto tretjega razreda. Ta je veljala samo 70 šilingov, a Maxine se je ni prav razveselila. Trije dnevi v tretjem razredu niso nekaj, česar bi se človek posebno veselil. Ko bova na vlaku, naj se oglasiva pri višjem kondukterju, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Temu obetu nisva prav zaupala, a več se na postaji ni dalo storiti.

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 11

 Vse to pa je počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki fazi svojega vzvišenega opravila kar lep čas počivati.

Po še nekaj obiskih različnih postajnih inštanc se je zgodba končno le začela razreševati. Šla sva spet k najinemu policaju. Odpeljal naju je k postajenačelniku. Ker ga ni bilo, je Maxine ostala tam, mene pa je odpeljal nazaj dol k blagajnam. Dal sem mu denar za karte in že čez nekaj minut jih je prinesel. Le zakaj tega ni storil že prej? Ležalnik drugega razreda za dva dni vožnje je stal samo 399 šilingov - tri dolarje. Imenitno!

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)