Vsakokrat so tako mladi in stari
v vsaki vasi pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali
sadje in kuhano koruzo, ostali pa so predvsem opazovali.
Še največ zanimanja je
bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih. Če sem skozi
okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okameneli, drugi pa
so se na vso moč podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden pridejo na
posnetek. Vsakokrat, ko sem premaknil aparat, je vsa množica zdirjala pred
objektiv.
Janin Klemenčič (se nadaljuje)
