Z vlakom v Zambijo 4: Zelo pomembni belci



Postaja Tazare je bila nabito polna ljudi. Kmalu je postalo jasno, da so vse vozovnice, razen tistih za tretji razred, res že zdavnaj razprodane, in da nimava nobene možnosti da prideva do njih po redni poti. Odprtih je bilo osem blagajn in pri vsaki je čakalo kakih deset ljudi. Vrste se niso nikamor premikale, časa pa tudi ni bilo prav veliko.
K sreči je na vsakem afriškem vlaku tudi nekaj rezervnega prostora za VIP (zelo pomembne osebe). Belec ima v Afriki dostikrat posebne pravice - malo zaradi gostoljubnosti do tujcev in pospeševanja turizma, malo kot ostanek spoštovanja do kolonialne gospode, v glavnem pa zaradi upanja na napitnino. Na afriških vlakih je belcev zelo malo; na Tazari jih razen redkih popotnikov z nahrbtniki menda sploh ni. Odkorakala sva torej v pisarno za VIP. Uslužbenec je bil zelo prijazen, nama obljubil pomoč in naju poslal v pisarno "Inquiries".
 Tam so nama povedali, da se bo zame v moškem kupeju morda našla karta, za Maxine pa za enkrat še ne. Prijazni vipovec je res kmalu prišel vprašat, kako nama gre, potem pa policaju, ki je stal v bližini, naročil, naj nama pomaga.
tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Z vlakom v Zambijo 3: Izgubljeni žreb

Oba zneska so vpisali na moj formular in zraven pritisnili tako zaželeni žig. Ko sem se vrnil k mojim znancem, sem si izposodil črn kemični svinčnik in pripisal eno petico in eno dvojko: zdaj je pisalo, da sem za 55 $ dobil 2198 šilingov. Genialno. Obe barvi svinčnikov se sicer nista absolutno ujemali, a vse omizje se je strinjalo, da je moj izdelek "perfect".
Tokrat sem spal v malo manj umazanem hotelu, kjer je bila soba po dva dolarja. Ker pa je sob hitro zmanjkalo, smo si dvoposteljno sobo razdelili štirje. Izgubil sem žreb in spal na tleh. Tista dva na posteljah sta nama za podlogo posodila svoji spalni vreči in iz solidarnosti nista uporabljala mrež zoper komarje, ki sta viseli nad posteljama.
 Maxine me je prišla zbudit že ob pol osmih. V nahrbtnik sem stlačil na pol posušeno perilo, ki sem ga bil opral prejšnji dan in si navlekel še vlažne hlače. Vožnja z mestnim avtobusom je bila enako hitra in udobna kot vedno v Tanzaniji. Za slabe tri kilometre sva porabila več kot uro.
tekst & foto: Janin
(se nadaljuje)

Z vlakom v Zambijo 2: Tazara



Maxine mi je povedala, da »Tazara« (TAnzania - ZAmbia RAilways), kitajski vlak v Zambijo, vozi trikrat na teden in da je razprodana že za nekaj tednov vnaprej. Sama namerava odpotovati jutri, v ponedeljek, ob 11.30 proti Malawiju. Naslednji vlak, v sredo ob štirih zjutraj, mi ni preveč dišal, zato sem sklenil, da se ji pridružim. Tudi ona še ni imela karte in poskušala bova nekaj zblefirati.
Potoval bom direktno do Zambije, zato si bo treba hitro nekaj izmisliti v zvezi z menjavo denarja.
 Že prejšnji dan sem v trgovini pri nekem Indijcu zamenjal trideset dolarjev in sem imel pri sebi dosti več šilingov, kot pa sem jih zaenkrat potreboval. Šel sem torej v edino še odprto menjalnico, v hotel Kilimanjaro in zamenjal vsoto, ki jo bo lahko ponarediti: pet dolarjev. Zanje sem dobil 198 šilingov. 
tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

S kitajskim vlakom v Zambijo



            Po soparnem dnevu sem sedel na vrtu pred hotelom New Africa v Dar es Salaamu, kjer tujci in bogati domačini zvečer pijejo pivo. Pravzaprav je čudno, da prihajajo samo bogati domačini, saj ima pivo, podobno kot v Keniji, povsod isto ceno - v hotelih nič višjo kot v trgovinah. Skupaj s petimi popotniki iz štirih različnih angleško govorečih držav smo rešetali črno borzo.
            V mnogih državah z mehko valuto je menjava na črno nevarna, ker je menjalec lahko človek, ki dela za policijo. Pristal boš v precej neprijetnem zaporu, ali pa te bodo vsaj olajšali za precejšnjo podkupnino. Zato je v Afriki najbolj varno da denar zamenjaš pri azijskih trgovcih (Indijcih in Arabcih), ki bodo tvoj denar skoraj gotovo hoteli, dali ti bodo pošten tečaj, pa še policisti niso.
            Vsak tujec mora ob vstopu v Tanzanijo prijaviti ves svoj denar, vsaka menjava pa mora biti vpisana na posebnem formularju, ki ga dobi - tudi jaz sem ga - ob vstopu v državo. Uradna menjava je 40, črna pa 130 šilingov za dolar. Dilema, pred katero se znajde vsak popotnik, je: ali zamenjati vsaj nekaj denarja uradno, ali pa uporabiti kak trik. Avstralka Maxine pozna nekoga, ki si je v Keniji dal izdelati štampiljko neke tanzanijske banke, ki jo lahko vtisne na tvoj formular, a za to uslugo hoče dvajset dolarjev. Potem je že bolje, da teh dvajset dolarjev zamenjaš uradno in potem ob izstopu iz države poskušaš prepričati carinike, da je to zadoščalo za tvoje življenje v Tanzaniji. Vsi moji sogovorniki so se odločili za to možnost.
tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

S kolesom po Visokem Atlasu 4


Posebna kasta so lastniki "hotelov". Lastnika hotela je mogoče prepoznati že na daleč: neverjetno je prijazen, povabi te na čaj in nato kar tako, mimogrede omeni, da lahko prespiš pri njemu. Seveda je zelo nevarno, spati zunaj, v šotoru. Dolina je namreč polna divjih zveri in na pol norih verskih fanatikov. Zveri se ponoči priplazijo medtem ko človek spi in hop… za verske fanatike pa nekako nisem uspel izvedeti, kaj nevarnega lahko človeku storijo. No kljub vsemu sem tisto noč brez vsakršnih problemov prespal na prelepi peščeni obali, v meandru, kakih sto metrov od hotela.
Na koncu potovanja neizbežno sledijo vprašanja, kot so: kaj, kako, zakaj, kam… Kam gre Maroko? Gre razvoj lahko le v kičaste hotele, v prodajanje dostojanstva za drobiž, v poglabljanju prepada med revščino in bliščem, v Šeraton hotele, golf igrišča in smetišča v predmestjih. Marakeš naj bi bil najlepše mesto v Maroku, saj tam živi mladi kralj. Potrebnih pa je le nekaj minut vožnje s kolesom izven ožjega dela mesta, v svet nezaposlenosti, kjer zidar za devet ur dela na dan zasluži slabih pet dolarjev in delovni teden je tam dolg sedem dni. Gore v katerih sem bil so nekaj popolnoma drugega. Tam življenje utripa drugače, tam otroci nimajo gnilih zob kot vrstniki v dolini in vasi se ne dušijo v smeteh. Vendar z asfaltom v gore prodira tudi civilizacija, in svet, ki sem ga obiskal je prav gotovo svet ki izginja.

 Matjaž Prosen
foto: Janin  

S kolesom po Visokem Atlasu 3



Celo pri taborjenju sredi puščave ne ostaneš nepoazen. Tako mi neko jutro, predensem podr šotor naproti pride možakar z ženo in tremi otroci, psom in kupom ovc. Najprej sta ga zanimala moj šotor in kolo, potem pa se je začelo:
"Imaš angleške sardine?"
"Ne nimam."
"Imaš čokolado?"
"Ne tudi tega nimam."
"Imaš rokavice?"
"Imam, ampak samo ene, ki jih potrebujem zase."
"Imaš ruto?"
"Imam, ampak tudi to potrebujem zase."
Tako sva obdelala skoraj celoten inventar, in ko je dojel, da imam še manj kot on, mi je pustil kos kruha za zajtrk.
Matjaž Prosen
(se nadaljuje)