Tanzanija 17 Divja Bitka

 Ko bova na vlaku, naj se oglasiva pri višjem kondukterju, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Temu obetu nisva prav zaupala, a več se na postaji ni dalo storiti.

            Že zgodaj zjutraj, ko sva prišla, se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki bo odpeljal v naslednjih dveh dneh. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in še bolj divja bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 16 Trije Dnevi V Tretjem Razredu

 Šla sva spet k najinemu policaju. Odpeljal naju je k postajenačelniku. Ker ga ni bilo, je Maxine ostala tam, mene pa je odpeljal nazaj dol k blagajnam. Dal sem mu denar za karte in že čez nekaj minut jih je prinesel. Le zakaj tega ni storil že prej? Ležalnik drugega razreda za dva dni vožnje je stal samo 399 šilingov - tri dolarje na črni borzi. Imenitno!

            V ženskem oddelku pa še vedno niso našli prostora in Maxine je dobila karto tretjega razreda. Ta je veljala samo 70 šilingov, a Maxine se je ni prav razveselila. Trije dnevi v tretjem razredu niso nekaj, česar bi se človek posebno veselil.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 15 Občudovanja Vredna Sistematična Počasnost

            Potem se kake pol ure ni zgodilo nič. Uniformirani je bil še vedno pred mano, jaz pa sem opazoval uslužbenca, ki je prodajal karte in prihajal do spoznanja, zakaj se vrste nikamor ne premikajo. Njegova sistematična počasnost je bila občudovanja vredna.

Najprej je izpolnil štiri vrstice na vsaki vozovnici, potem zabeležil karto v knjigo in nato še na poseben spisek, nakar je na zadnjo stran karte prilepil listek in izpolnil še tega. Vse to pa je počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki fazi svojega vzvišenega opravila kar lep čas počivati.

Po še nekaj obiskih različnih postajnih inštanc se je zgodba končno le začela razreševati.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 14 Vrivanje Pri Okencu

       Tam so nama povedali, da se bo zame v moškem kupeju morda našla karta, za Maxine pa za enkrat še ne. 

Prijazni vipovec je res kmalu prišel vprašat, kako nama gre, potem pa policaju, ki je stal v bližini, naročil, naj nama pomaga.

            Policaj se je prerinil k eni od blagajn in čez čas je dobil listek, s katerim naj se oglasiva pri sosednji blagajni. S policajevo pomočjo sem se mimo cele vrste zdrenjal do okenca. 

Pred mano je bil samo še uniformiran možak, ki se je tudi vrival, a neuspešno.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija: 13 Kako do vozovnice

 K sreči je na vsakem afriškem vlaku tudi nekaj rezervnega prostora za VIP (zelo pomembne osebe).

Belec ima v Afriki dostikrat posebne pravice - malo zaradi gostoljubnosti do tujcev in pospeševanja turizma, malo kot ostanek spoštovanja do kolonialne gospode, v glavnem pa zaradi upanja na napitnino.

Na afriških vlakih je belcev zelo malo; na Tazari jih razen redkih popotnikov z nahrbtniki menda sploh ni.

Odkorakala sva torej v pisarno za VIP. Uslužbenec je bil zelo prijazen, nama obljubil pomoč in naju poslal v pisarno "Inquiries".

Janin (se nadaljuje)