Afrika s kolesom 23 Polnočni Tatovi Ukradli Kolo

V bližini plaže imata najeto krasno hišo z ogromnim vrtom in – najpomembneje za naju - s sobo za goste. Da gostoma ni bilo dolgčas, je poskrbela leto in pol stara hčerka Ana. Hitro naju je posvojila za bejbisiterja, saj je bila njena redna varuška Sophie ravno na dopustu. Poslovni pogovori so potekali nadvse uspešno, tako da se obeta sprememba poletnega programa (in predvsem znižanje cene), za naslednje leto pa pričakujemo nekaj pustolovskih izletov po Keniji in Ugandi. Že srbijo pete?

 19. teden (in pol)

V širni Afriki sem spet sam na kolesu. Ne gre za kakšen nesporazum z Moniko, ampak so ji polnočni tatovi ukradli kolo, tako da mi bo preostalo pot do vznožja Kilimandžara sledila z avtobusi.

Še pretresena od roparskega napada z mačeto sva prispela do pravljične tropske plaže Diani, kjer sta naju pogostila slovenska zdomca Nevenka in Roman, ki v Keniji že četrto leto vodita turistično agencijo Eyes on Africa.

(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 22 Obmetavanje s kamni

 Eden je zadel Monikino kolo in kasneje sva ugotovila, da se je kar zagozdil med kolo in torbo, pri tem pa razbil plastični hrbet torbe in polomil šest špic.

Kot zakleto, ravno takrat na cesti ni bilo nobenega prometa. Nekaj minut smo se obmetavali s kamni, ki jih je Monika nabirala v jarku ob cesti, jaz pa sem jih metal. Končno je iz nasprotne strani le pripeljal poln minibus, ki naju je prijazno pospremil nazaj do najbližje vasi, od koder sva se do meje peljala z avtobusom.

19. teden

Na pravljično lepi tropski obali Kenije sta naju pogostila slovenska zdomca Nevenka in Roman, ki tu vodita turistično agencijo Eyes on Africa (www.eyesonafrica.org). Po elektronski pošti smo se že nekaj mesecev dogovarjali za sodelovanje glede organizacije poletnega izleta na Kilimanjaro in ostalih izletov po vzhodni Afriki v bližnji prihodnosti, in povabila sta naju, naj se ustaviva pri njima, da se še osebno spoznamo in pogovorimo.

(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 21 Roparja z Ogromno Rjasto Mačeto

Medtem ko sta šla Nizozemca vlom prijaviti na recepcijo, sva midva z olajšanjem ugotovila, da je najina soba ostala nedotaknjena. Nositi dragocenosti s seboj in tvegati, da te na cesti oropajo, ali pustiti jih v sobi, kjer tatovi zlahka vlomijo, je večna popotniška dilema.

18. teden

V Kenijo sva vstopila brez problema, le za vizo je treba odšteti US$50; plačaš lahko tudi v evrih (40) ali britanskih funtih (30). Pri prekupčevalcih na meji se da tudi zamenjati denar po precej ugodni menjavi, dolarje po 75 kenijskih šilingov, kar se dobi le v redkih menjalnicah, pa še to le za velike, torej 50 in 100 dolarske bankovce, na meji pa zmenjajo tudi samo po 10 ali 20 dolarjev.

Na makadamski cesti pred kenijsko mejo sta naju sredi dolgega klanca kar naenkrat napadla roparja z ogromno, rjasto mačeto in se zadrla, naj jima izročiva svoj denar. Imel sem ravno dovolj časa, da sem s prikolice snel močno gorjačo, ki jo tovorim s seboj prav za takšne namene. Ko sem se pognal proti njima, vihteč palico in glasno tuleč najbolj sočne srbske kletvice, sta jo kot zajca ucvrla po klancu.

Oddahnila sva si, vendar prezgodaj, saj sta se nepridiprava kmalu začela vračati in nama z daljave najprej grozila z ogromnimi kamni, nato pa naju pričela še obmetavati z njimi.

(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 20 Vlom v sobo

Do neuradne tanzanijske prestolnice (glavno mesto je sicer Dodoma), ki v prevodu pomeni pristan miru, Dar es Salaam, sva z Moniko prispela ravno na vikend, ko se je po mestu odvijala rally dirka za veliko nagrado Tanzanije. Ulice so bile obdane s stotinami navdušenih navijačev, ki so zaneseno navijali in pozdravljali vsakega tekmovalca.

Ko sva se po končani dirki vrnila v hostel, sva na hodniku srečala objokan nizozemski par, ki nama je hlipajoče in v en glas hitel nekaj razlagati. Najprej ju nisva nič razumela, nato pa sta se le toliko umirila, da sta med jokanjem uspela povedati, da so jima vlomili v sobo in jima pobrali ves denar, potna lista in kreditne kartice. Dekle je bilo še posebej iz sebe zaradi ukradene zbirke zgoščenk, čeprav so ji nepridipravi pustili predvajalnik.

(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 19 Roko Odgriznil Krokodil

Po nekajdnevni vožnji skozi močvirno džunglo, katere dražljivo ozek pas naju je ločil od ogromnega jezera in nama zastiral pogled nanj, sva končno prispela do obale tropskega jezera Malavi, po katerem je poimenovana cela država. Večinoma sva taborila na divje, v mestecu Mzuzu pa sva šotor postavila na dvorišču krščanskega misijona, ki proti plačilu popotnikom nudi skromna prenočišča. Monika je pred straniščem s sandalom stopila na nekaj mehkega, nakar jo je po dolgem hodniku glasno cvileč ubrala ogromna podgana. Sam sem se nato raje poslužil žive meje in bližnjega koruznega polja.

Ob obali sva se do sitega najedla rib, ki so glavni vir prehrane in zaslužka večine priobalnega prebivalstva. Nekega večera nama je natakar dejal: »Pravijo mi enoroki Filimon,« in nama povedal, da mu je roko med ribarjenjem v ustju reke Rumphi odgriznil krokodil. Le bratu, ki je Filimona objel okoli pasu in ga s tem zadržal v drevaku, se ima zahvaliti, da ga krokodil ni celega potegnil v vodo, kjer mu ne bi bilo več rešitve.

Fedr  (se nadaljuje)

Afrika s kolesom 

Afrika s kolesom 18 Šef zahteva podkupnino

15. teden

Na mejo z Malavijem sva z Moniko prišla brez vize, a s priporočilnim pismom njihovega konzulata v Lusaki, kjer niso imeli nalepk za vize. Mejni uradnik je najprej poklical velikega šefa, nato pa brez zadrege zahteval 20-dolarsko podkupnino, preden naju je z začasnim dovoljenjem, veljavnim za tri dni, spustil v državo.

Pred hudo afriško pripeko je zjutraj le nekaj ur časa za kolesarjenje po zmernih temperaturah, zato vstajava ob prvem svitu. Pri tem si pomagava z Garminovo GPS napravo, ki nama poleg točne lokacije, nadmorske višine in kopice ostalih koristnih podatkov pove tudi točen čas sončnega vzhoda in zahoda, tako da si lahko primerno nastaviva budilko.

V prestolnici Lilongwe sva zapravila cel dan na uradu za tujce, kjer so nama izdali in zaračunali trimesečno vizo, jo nato takoj preklicali, ker je nisva izkoristila za vstop, ampak sva že v Malaviju, ter nama nato izdali enomesečno dovoljenje za obisk, ki nič ne stane. Ob logiki in poteku celotnega postopka se človek lahko le nasmeje.

Fedr   (se nadaljuje)

Afrika s kolesom 17 Great East Road

 14. teden

Z Moniko sva se proti Malaviju odpravila po 600-kilometrski Great East Road (Velika vzhodna cesta), ki vodi preko zelo zanimive, a neverjetno hribovite pokrajine. Ob cesti je bilo le nekaj večjih vasi z majhnimi trgovinicami, kjer sva nabavljala hrano, ostale naselbine pa so sestavljale izključno slamnate kolibe, v katerih prebivajo izredno prijazni domačini, ki ponavadi govorijo dobro angleško. Večkrat so nama ponudili prostor, kjer sva lahko vedrila, saj je v teh krajih sedaj deževna doba.

Šotor sva ponavadi postavila v džungli ob cesti in nekega jutra, ko sva ob zori po goščavi lezla nazaj proti cesti, mi je na spolzkih tleh spodrsnilo in težko otovorjeno kolo mi je ušlo izpod nadzora in padlo, krmilo pa je ob okvir stisnilo torbico s testnim digitalnim fotoaparatom Olympus. Zgrožen sem ugotovil, da se je razbil displej, vendar je močno ohišje iz magnezijeve zlitine aparat, vključno s premičnim ekranom, dovolj zavarovalo, da je ostal drugače nepoškodovan in mi še vedno zvesto služi.

Pred odhodom iz Zambije sva obiskala narodni park South Luangwa, kjer sva na poldnevnem safariju videla kopico živali, vključno s skrivnostnim leopardom.

Fedr

(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 16 Krokodilji park

13. teden

Pred odhodom iz Livingstona sva si z Moniko ogledala krokodilji park, kjer imajo na ogled 60 krokodilov najrazličnejših velikosti. Žal sva zamudila čas hranjenja, vendar nama je uslužna vodička s kovinsko palico zbudila največjega krokodila in kar kri mi je zledenela v žilah, ko je glasno zarjovel, saj nisem vedel, da se ti plazilci sploh oglašajo. Skoraj bolj zanimiva od samih krokodilov je bila obsežna zbirka afriških kač, ki sva si jo ogledala na koncu, med njimi tudi črno mambo in nekaj kober.

V zambijski prestolnici sva šotor postavila na dvorišču edinega mladinskega hotela, imenovanega Cha-cha-cha, ki je ime po plesu dobil le posredno, saj je Ča-ča-ča obdobje boja za neodvisnost, ki si jo je Zambija priborila leta 1964.

Na konzulatu Republike Malavi nama je prijazna uslužbenka razložila, da je Malavi pred kratkim pričel izdajati vize v obliki nalepke za v potni list, katerih pa še niso prejeli, tako da nama je natipkala priporočilno pismo mejnemu uradu, naj nama izjemoma izdajo vizo na meji.

Fedr (se nadaljuje)