Medtem ko sta šla Nizozemca vlom prijaviti na recepcijo, sva
midva z olajšanjem ugotovila, da je najina soba ostala nedotaknjena. Nositi
dragocenosti s seboj in tvegati, da te na cesti oropajo, ali pustiti jih v
sobi, kjer tatovi zlahka vlomijo, je večna popotniška dilema.
18. teden
V Kenijo sva vstopila brez problema, le za vizo je treba
odšteti US$50; plačaš lahko tudi v evrih (40) ali britanskih funtih (30). Pri
prekupčevalcih na meji se da tudi zamenjati denar po precej ugodni menjavi,
dolarje po 75 kenijskih šilingov, kar se dobi le v redkih menjalnicah, pa še to
le za velike, torej 50 in 100 dolarske bankovce, na meji pa zmenjajo tudi samo
po 10 ali 20 dolarjev.
Na makadamski cesti pred kenijsko mejo sta naju sredi
dolgega klanca kar naenkrat napadla roparja z ogromno, rjasto mačeto in se
zadrla, naj jima izročiva svoj denar. Imel sem ravno dovolj časa, da sem s
prikolice snel močno gorjačo, ki jo tovorim s seboj prav za takšne namene. Ko
sem se pognal proti njima, vihteč palico in glasno tuleč najbolj sočne srbske
kletvice, sta jo kot zajca ucvrla po klancu.
Oddahnila sva si, vendar prezgodaj, saj sta se nepridiprava
kmalu začela vračati in nama z daljave najprej grozila z ogromnimi kamni, nato
pa naju pričela še obmetavati z njimi.
(se nadaljuje)
