Z vlakom v Zambijo 5 Kako do vozovnice

Policaj se je prerinil k eni od blagajn in čez čas je dobil listek, s katerim naj se oglasiva pri sosednji blagajni. S policajevo pomočjo sem se mimo cele vrste zdrenjal do okenca. Pred mano je bil samo še uniformiran možak, ki se je tudi vrival, a neuspešno.

Potem se kake pol ure ni zgodilo nič. Uniformirani je bil še vedno pred mano, jaz pa sem opazoval uslužbenca, ki je prodajal karte in prihajal do spoznanja, zakaj se vrste nikamor ne premikajo. Njegova sistematična počasnost je bila občudovanja vredna. Najprej je izpolnil štiri vrstice na vsaki vozovnici, potem zabeležil karto v knjigo in nato še na poseben spisek, nakar je na zadnjo stran karte prilepil listek in izpolnil še tega. Vse to pa je počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki fazi svojega vzvišenega opravila kar lep čas počivati. Obupal sem in šel.

Po še nekaj obiskih različnih postajnih inštanc se je zgodba končno le začela razreševati. Najinemu policaju sem dal denar za karte in že čez nekaj minut jih je prinesel. Le zakaj tega ni storil že prej? Ležalnik drugega razreda za dva dni vožnje je stal 399 šilingov - tri črnoborzijanske dolarje. Imenitno!

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)

Z vlakom v Zambijo 4: Zelo pomembni belci

Postaja Tazare je bila nabito polna ljudi. Kmalu je postalo jasno, da so vse vozovnice, razen tistih za tretji razred, res že zdavnaj razprodane, in da nimava nobene možnosti da prideva do njih po redni poti. Odprtih je bilo osem blagajn in pri vsaki je čakalo kakih deset ljudi. Vrste se niso nikamor premikale, časa pa tudi ni bilo prav veliko.

K sreči je na vsakem afriškem vlaku tudi nekaj rezervnega prostora za VIP (zelo pomembne osebe). Belec ima v Afriki dostikrat posebne pravice - malo zaradi gostoljubnosti do tujcev in pospeševanja turizma, malo kot ostanek spoštovanja do kolonialne gospode, v glavnem pa zaradi upanja na napitnino. Na afriških vlakih je belcev zelo malo; na Tazari jih razen redkih popotnikov z nahrbtniki menda sploh ni. Odkorakala sva torej v pisarno za VIP. Uslužbenec je bil zelo prijazen, nama obljubil pomoč in naju poslal v pisarno "Inquiries".

 Tam so nama povedali, da se bo zame v moškem kupeju morda našla karta, za Maxine pa za enkrat še ne. Prijazni vipovec je res kmalu prišel vprašat, kako nama gre, potem pa policaju, ki je stal v bližini, naročil, naj nama pomaga.

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Z vlakom v Zambijo 3: Izgubljeni žreb

Oba zneska so vpisali na moj formular in zraven pritisnili tako zaželeni žig. Ko sem se vrnil k mojim znancem, sem si izposodil črn kemični svinčnik in pripisal eno petico in eno dvojko: zdaj je pisalo, da sem za 55 $ dobil 2198 šilingov. Genialno. Obe barvi svinčnikov se sicer nista absolutno ujemali, a vse omizje se je strinjalo, da je moj izdelek "perfect".

Tokrat sem spal v malo manj umazanem hotelu, kjer je bila soba po dva dolarja. Ker pa je sob hitro zmanjkalo, smo si dvoposteljno sobo razdelili štirje. Izgubil sem žreb in spal na tleh. Tista dva na posteljah sta nama za podlogo posodila svoji spalni vreči in iz solidarnosti nista uporabljala mrež zoper komarje, ki sta viseli nad posteljama.

 Maxine me je prišla zbudit že ob pol osmih. V nahrbtnik sem stlačil na pol posušeno perilo, ki sem ga bil opral prejšnji dan in si navlekel še vlažne hlače. Vožnja z mestnim avtobusom je bila enako hitra in udobna kot vedno v Tanzaniji. Za slabe tri kilometre sva porabila več kot uro.

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)