S kolesom po Visokem Atlasu

Začelo se je z nakupom zemljevida in idejo, da bom nekaj časa preživel v deželi, kjer ima čas popolnoma drugačno obliko. Nekje sem prebral: "puščava je edina vizualizacija neskončnosti", in kako bolj ignorirati zgodovinski trenutek, kot pa v deželi, kjer je trenutek raztegnjen v večnost.
Bolj kot v vsaki drugi državi, prebivalce arabskih dežel zanima, kako ti je ime, in od kod prihajaš. In tako, kot v vsaki drugi državi iz bivšega kluba neuvrščenih, šele Jugoslavija predstavlja znano točko na globusu. Ne zanima jih, da Jugoslavije že dve desetletji ni več. Arabci imajo dober spomin (vsaj starejši ga imajo) in so še zmerom hvaležni, da se je naš Tito znal pri Američanih potegniti zanje.
Največja težava je jezik, vsaj zame. Večina jih zna francosko, angleščino obvlada le malokdo, v glavnem so to študenti, ki po končanem študiju ne najdejo zaposlitve. Edini tuj jezik, ki ga obvladam je angleščina, razumem pa nekaj malega italijansko in nemško, še iz časov, ko sem kolesaril po Avstriji in Švici. Francoščino sem prav tako spotoma pobiral po poti in jo mešal z italianščino in angleščino v nekakšen zaseben esperanto. Pogovori, pa so večinoma izgledali takole:
"Ali lahko prespim na vaši njivi?"
"Ni problema, samo ponoči bo zelo mraz"
Matjaž Prosen

(se nadaljuje)
foto: Janin 

Kenija - vas Masajev

O najbogatejšem parku po številu živali (big 5) ne bom razpredal v pismu, omenim naj le srecanje s soldier-ji, ki so ob reki Mari stražili prakticno le popotnike in turiste s puškami iz 1. svetovne vojne in na pol civilnih oblekah. Vstopnina je bila kar draga, cca. 40eur, prav tako so dragi hoteli na obrobju parka, za popotnike pa so najbolj primerni kampi, ki nudijo kar dosti udobja in adrenalina, ko v temi zagledaš rdece oci vodnih konjev ali slonov, še vec pa jih slišiš.

Seveda sem si zadal, da moram tokrat videti in

doživeti prave Masaje (ne plastic Masai-jev) in tudi zato sem se odlocil, da sem po pristnih savanah, po nekaj urah hoje, prišel v vas Masajev s 5 hišami. Kopica otrok, ki se je poskrila, se mi je pocasi zacela približevati šele potem, ko sem jim pokazal in, seveda, kasneje podelil nekaj dobrot in seveda, obvezno, svincnike. Vse sem lahko celo fotografiral, za kar sem se seveda predhodno zmenil s poglavarjem vasi in ocetom kakih 20 otrok, proti placilu. Drugih moških v vasi ni bilo, saj so bili, po moji oceni, s sinovi z živino, žene ali ženske pa so bile pred svojimi hišami.

Toliko zaenkrat, o Gambiji pa kdaj drugic, ker se sedaj ponovno odpravljam v Kenijo in sicer tokrat bolj na vzhodno, pušcavsko podrocje. Vrnem se pred Novim letom.

Tebi pa želim, da se iz Saharskih sipin vrneš živ!

Lep pozdrav!

Maček
 foto: Janin