Začelo se je z nakupom zemljevida in idejo, da bom nekaj časa preživel v deželi, kjer ima čas popolnoma drugačno obliko. Nekje
sem prebral: "puščava je edina vizualizacija neskončnosti", in kako
bolj ignorirati zgodovinski trenutek, kot pa v deželi, kjer je trenutek
raztegnjen v večnost.
Bolj kot v vsaki drugi državi, prebivalce arabskih dežel zanima, kako ti je ime, in od kod prihajaš. In tako, kot v vsaki drugi državi iz bivšega kluba neuvrščenih, šele Jugoslavija predstavlja znano točko na globusu. Ne zanima jih, da Jugoslavije že dve desetletji ni več. Arabci imajo dober spomin (vsaj starejši ga imajo) in so še zmerom hvaležni, da se je naš Tito znal pri Američanih potegniti zanje.
Največja težava je jezik, vsaj zame. Večina jih zna francosko, angleščino obvlada
le malokdo, v glavnem so to študenti, ki po končanem študiju ne najdejo
zaposlitve. Edini tuj jezik, ki ga obvladam je angleščina, razumem pa nekaj
malega italijansko in nemško, še iz časov, ko sem kolesaril po Avstriji in
Švici. Francoščino sem prav tako spotoma pobiral po poti in jo mešal z
italianščino in angleščino v nekakšen zaseben esperanto. Pogovori, pa so
večinoma izgledali takole:
"Ali lahko prespim na vaši njivi?"
"Ni problema, samo ponoči bo zelo mraz"
Matjaž Prosen
Bolj kot v vsaki drugi državi, prebivalce arabskih dežel zanima, kako ti je ime, in od kod prihajaš. In tako, kot v vsaki drugi državi iz bivšega kluba neuvrščenih, šele Jugoslavija predstavlja znano točko na globusu. Ne zanima jih, da Jugoslavije že dve desetletji ni več. Arabci imajo dober spomin (vsaj starejši ga imajo) in so še zmerom hvaležni, da se je naš Tito znal pri Američanih potegniti zanje.
Največja težava je jezik, vsaj zame. Večina jih zna francosko, angleščino obvlada
le malokdo, v glavnem so to študenti, ki po končanem študiju ne najdejo
zaposlitve. Edini tuj jezik, ki ga obvladam je angleščina, razumem pa nekaj
malega italijansko in nemško, še iz časov, ko sem kolesaril po Avstriji in
Švici. Francoščino sem prav tako spotoma pobiral po poti in jo mešal z
italianščino in angleščino v nekakšen zaseben esperanto. Pogovori, pa so
večinoma izgledali takole:"Ali lahko prespim na vaši njivi?"
"Ni problema, samo ponoči bo zelo mraz"
Matjaž Prosen
(se nadaljuje)
foto: Janin
foto: Janin
