Cetrti dan nas je pot vodila skozi pokrajino,ki je pocasi spreminjala podobo.Iz prelestnega zelenja je prešla v nizko vulkansko pusto gricevje. Zadnja koca Kibo je bila na višini 4703 metre. V dolgi nizki stavbi smo prespale v sobi s štirinajstimi popotniki. Mlada Cehinja je bruhala, nekdo je glasno smrcal, skratka, miru za pocitek nismo imele.
Vstali smo ob enajstih zvecer. Noc je bila svetla, luna bela in polna. Veter je zavijal okrog vogalov. Popile smo caj in stopile v vrsto.Gospod Baraka je dolocil vrstni red, skupino je vodil mladi veseli Babuci. Hodila sem zadaj v koloni. Po dveh urah hoje, ko se je pot že obrnila navkreber, sem v glavi zacutila vrocino in se onesvestila.Zbudili so me. Odlocila sem se nadaljevati pot, pocutila sem se dobro, le noge sem imela težke.Kot ocitno šibak clen v verigi so me prestavili na celo. Teren je bil pomrznjen , zacel se je strmo vzpenjati. Mocan veter je podil oblake, zdaj je bila luna svetla, zdaj je bil snežni metež. Hodili smo »pole-pole« ( v svahiliju pocasi).
(se nadaljuje)
