Kenija 25 Komaj Ostali Živi

 Imel je prav. Čakali smo zelo dolgo in ko je avtobus končno pripeljal, je nanj navalilo toliko ljudi, da smo komaj ostali živi, brez Tembe pa nikoli ne bi dobili sedeža.

Vožnja je trajala dolgo. Saj ne da bi bilo tako daleč in tudi prometa ni bilo kaj dosti: avtobus je imel, kot vedno, ena sama vrata, gneča pa je bila tolikšna, da je bilo skoraj nemogoče izstopiti, saj je na vsaki postaji na vrata pritiskalo štirikrat več ljudi, kot pa je bilo prostora.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 24 Temba

 Spoznal sem še devetnajstletnega Angleža in skupaj z njegovim novim prijateljem Tembo, domačinom, smo se odločili, da gremo na plažo, kakih deset kilometrov stran. Predaleč, da bi šli peš, zato bomo šli z avtobusom.

Šli smo na izhodiščno postajo, skoraj kilometer stran, ker je Temba predvideval, da bo avtobus na kasnejših postajah že preveč poln.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 23 Kup Gnoja

 Sicer sem že navajen umazanih stranišč, a takega kupa gnoja, kot je smrdel na našem, vseeno že dolgo nisem videl, čeprav je bil skoraj v temi. Voda iz pip seveda ni tekla. Umil sem se z vodo iz umazanega vedra in upal, da ni preveč okužena. Šef je rekel, da mi bo rjuhe prinesel kasneje, zato sem zaspal kar na svoji spalni vreči.

Preden sem šel na sprehod, sem francoskemu sosedu z železnim drogom pomagal njegovo ključavnico zviti v tak položaj, da se je dala zapirati.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 22 Mastna Umazanija

Sedel sem pri njem na razbeljenem pokrovu motorja in razložil mi je marsikaj o prometu v njegovi deželi. Vsakih nekaj minut sem moral vstati, da je moje sedalo od vročine prišlo malo k sebi.

Ob devetih so bile moje oči še bolj zabuhle kot ob petih. V enem od hotelov še vedno niso vedeli, ali imajo kaj prostora ali ne, drugi pa je bil še zaprt.

Končno sem dobil sobo, ki je bila sicer poceni (dolar in pol), a tudi temu primerna. Mreža proti komarjem na majhnem oknu je bila raztrgana in tako zaprašena, da se v sobi skoraj nič ni videlo. Štiri centimetre debela slamarica na leseni postelji se je kar bleščala od mastne umazanije, zaprašeni ventilator na stropu pa se je komaj premikal in je obetal le slabo zaščito proti komarjem. Komarji namreč v vetru ne morejo letati.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 21 Zaprto Do Ponedeljka

 Izvedel pa sem, da v Zambijo ne vozi nobeden od tanzanijskih vlakov, pač pa Tazara. Tazaro (TAnzania - ZAmbia RAilways) so zgradili Kitajci in nima zveze z drugimi afriškimi železnicami. Postaja Tazare je bila velika in modernejša, nekaj kilometrov stran. Žal sem šele tam izvedel, da je zaprta do ponedeljka, bila pa je sobota.

Ko sem hotel nazaj v mesto, se je na že popolnoma polni avtobus vsulo toliko ljudi, da jim sploh nisem poskušal konkurirati. Vseeno sem imel srečo: voznik mi je pomigal naj vstopim kar pri njegovih vratih. Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 20 Jutro V Daru

 Zgodaj zjutraj se v afriških mestih ne dogaja kaj dosti. Po že drugi neprespani noči si nisem želel drugega kot postelje, a pri vseh cenenih hotelih sem zaman tolkel na vrata. Od nekoga od redkih mimoidočih sem izvedel, da nobenega ne bodo odprli pred osmo. Bom šel pa medtem pogledat, kako bo s potjo proti Zambiji.

Na železniški postaji so se že tlačili čakajoči, čeprav bodo blagajne odprli šele ob devetih. Slabo kaže: že prej sem slišal, da v Tanzaniji ni lahko dobiti prevoza.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 19 Precej Razrahljan

 Na eni od postaj smo se lep čas zadržali da smo naložili štirideset lesenih zabojev kokakole, ker je bilo prej treba premetati dvajset velikih vreč manioke, ki smo jih bili naložili na prejšnji postaji. Ne vem če sem prav razumel, a menda se za prtljago nič ne plačuje, ne glede na količino. Vsa prtljaga je bila seveda na strehi, pri nalaganju pa so živo sodelovali vsi potniki - fizično, ali pa vsaj z nasveti. Cesta ni bila nič boljša kot prejšnjo noč. Ko so nas malo pred peto uro ob prvem svitu pripeljali v Dar Es Salaam, sem se počutil precej razrahljanega.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)