Pot iz Adis Ababe do mesta Bahar Dar

je dolga, kar en dan in pol, a zanimiva. Predvsem spust z visokega platoja do soteske modrega Nila in nato ponovno vzpon na višino 2000 metrov. Velik del Etiopije namreč leži na nadmorski višini preko 2000 metrov. Pokrajina je ves čas intenzivno zelena. Številna polja ob poti so lepo obdelana in kar težko je verjeti, da je bila v tej deželi lakota. A stvari postanejo bolj razumljive če vemo, da v Etiopiji ni bilo lakote zaradi dejanskega pomanjkanja hrane, temveč je bil to le del taktike v državljanski vojni, ko je oblast skušala izstradati svoje nasprotnike. Tri zaporedna leta suše so sicer pripomogla k temu, da je bilo hrane nekoliko manj na posameznih področjih, a v celi Etiopiji ni primanjkovalo hrane, le dobro je bila shranjena in zastražena v skladiščih. Zaradi tega tudi zelo odmevni koncerti Band Aid in podobno niso imeli pravega učinka, saj je hrana večinoma končala v rokah oblasti in ni prišla do ljudi, ko so jo zares potrebovali.
Bahar Dar leži na obali velikega jezera Tane, ki je veliko več kot ena desetina Slovenije. Iz jezera Tana izvira eden od dveh krakov reke Nil, Modri Nil ali Abbay, kot ga imenujejo domačini.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Etiopija Avtobusni promet

je v Etiopiji kar zgledno urejen. Avtobusi vozijo le podnevi, zaradi česar vsi avtobusi krenejo na pot ob zori. Na avtobusni postaji je potrebno biti ob 6 zjutraj in po kakšni uri pakiranja avtobus običajno krene okoli 7. No, ob 7 po našem načinu štetja časa. Etiopci namreč to počnejo drugače. Čas začnejo šteti ob začetku dneva, ko se zdani. Po naše 7 zjutraj je tako v Etiopiji 1, po naše 12 opoldne pa je za Etiopce 6. Ne štejejo pa le ur drugače. Uporabljajo tudi svoj koledar. No, ne čisto svoj. Ko smo Evropejci pričeli uporabljati gregorijanski koledar, so Etiopci obdržali julijanski koledar.  idealno, če se želite počutiti nekaj let mlajše. Načini polnjenja avtobusov so tudi svojevrstni. Vozovnice je potrebno kupiti en dan vnaprej, in na nekaterih postajah na vozovnicah označijo tudi številke sedežev. A številke sedežev niso namenjene sedežnemu redu, temveč po zaporednih številkah sedežev sprevodnik postavi vrsto čakajočih ljudi še pred vstopom v avtobus. Tako nastane lična vrsta in ko se končno odprejo vrata avtobusa vstopajo potniki po vrsti v avtobus, nato pa se usedejo kamor želijo. Je pa tudi na avtobusih red, sedežev je sicer pet v eni vrsti in ne le štirje kot v Evropskih avtobusih, a potnikov je le toliko kot sedežev, tako da pretiranega drena ni. Tudi vozovnice redno pregledujejo, proti koncu vožnje pa sprevodnik od vseh potnikov pobere vozovnice. A ne zaradi arhiviranja ali česa podobnega. Ko namreč zbere vozovnice od vseh potnikov odpre okno in vozovnice poletijo v zrak. Teorija o razpršenosti odpadkov ali kaj drugega, kdo bi vedel.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Etiopija Glavno mesto Adis Ababa

Adis Ababa
(ne Adis Abeba kot jo običajno imenujemo) ima poetično ime, ime namreč pomeni nov cvet. A mesto daje vse prej kot pa vtis cveta. Tretje največje mesto na afriški celini ima sicer široke avenije, ob njih pa marsikje barake in kolibe, kakršne vidiš po vaseh. Kljub nekaterim visokim zgradbam in nekaj ostankov hiš iz časov italijanske okupacije, daje mesto s 6 milijoni prebivalcev vtis predimenzionirane vasi. Ogromno prometa, predvsem avtobusov, tovornjakov in minibusov, ne prispeva k izboljšanju vtisa o mestu, saj te izpušni plini, s katerimi je zrak kar nasičen, neprestano praskajo po grlu in od njih pečejo oči. Nekaj ostankov socializma, muzej, v katerem hranijo okostje Lucy, do pred nekaj let najstarejšega znanega človekovega prednika, ki so ga odkrili na jugu Etiopije in je staro okoli 4 milijone let, in ulica Josipa Broza Tita in ogled Adis Ababe je zaključen. Sicer pa precej novo mesto (ustanovljeno je bilo leta 1887) ne slovi kot glavna zanimivost Etiopije, mnogo lepših, starejših in predvsem zanimivejšega se da videti v drugih delih Etiopije.
Dr. Gregor Majdic (se nadaljuje)

Etiopija Dr. Gregor Majdic

Etiopija! Ko slišimo ime te države se večina od nas spomni na lakoto, vojno in revščino. A Etiopija je v resnici vse kaj drugega. Resda je Etiopija ena najrevnejših držav na svetu, a je tudi ena najstarejših držav, če štejemo odkritja do pred kratkim najstarejših fosilnih ostankov človekovih prednikov, jo lahko imenujemo kar zibelka človeštva. Naši daljni predniki so hodili po teh krajih že več kot 4 milijone let nazaj, na področju današnje Etiopije pa je bilo v antičnem času mogočno Aksumsko kraljestvo.

Od tod naj bi bila doma legendarna kraljica iz Sabe, ki je omenjena v Svetem pismu. Njen sin Menelik I naj bi v Etiopijo iz Jeruzalema prinesel skrinjo zaveze, skrinjo, v kateri naj bi bile shranjene kamnite tablice z božjimi zapovedmi, ki jih je Mojzes prejel od Boga. Skrinja zaveze naj bi bila še vedno varno skrita v Etiopiji, ali zares obstaja ali ne, pa ve le en človek, čuvar skrinje zaveze v Aksumu. Skrinje zaveze torej popotnik ne more videti, a Etiopija vseeno skriva veliko presenečenj. Prelepa pokrajina, izjemno prijazni ljudje, ostanki starih kraljestev, gradovi in cerkve, kakršnih ne moreš videti nikjer drugje na afriški celini. Etiopija zares skriva ogromno neznanih zakladov, ki jih lahko odkriješ le sam.

Vzpon na Kilimandžaro 3

Taktika, ki jo je ubral Baraka, se je obnesla. Napredovale smo pocasi; pod strmim skalnim vrhom stožca smo srecale avstralski up, ki se je že vracal iz vrha. Skozi oblake je zasijala žareca krogla, veliko oranžno sonce nam je vlilo novih moci.Prestopila sem skalni rob kraterja in se znašla na Gilmans pointu, 5685 metrov visoko. Baraka nas je pohvalil: » I am so proud of you«. ( Tako sem ponosen na vas).Uspelo nam je.
Bilo je zelo hladno, voda v steklenicah je zmrznila. Odlocile smo se nadaljevati vzpon na » ta pravi vrh«. Gaz v na novo zapadlem snegu je bila ozka, v teniških copatah mi je drselo, veter se je ujel v pelerino in me dvigal kot balon. Dve uri po robu kraterja se je vleklo v nedogled.Komaj sem zmogla. Z nami je bila tudi Charlote, ki je na vrhu padla v objem prijatelju. Prstan iz belega zlata sem videla spodaj,ko smo se poslavljale. Veter je dvignil meglo,pokazali so se velikanski balvani zelenega ledu in široki krater vulkana. Stale smo pred tablo, na kateri je zapisana dobrodošlica.
Spust je bil še težji, pot se je vlekla. Hoja po mehkem vulkanskem pesku mi je pobrala zadnje moci. Trinajst ur hoje je bilo za mano,polna luna je bila že tako dalec. Na potki ob koci Kibo me je pozdravil široki nasmeh malega strežnika Wumilije, Nuri, dobri duh ekipe, me je objel, nosac težkega nahrbtnika me je pozdravil z » bravo chief mama«, gospod Baraka se mi je toplo nasmehnil. Odpustila sem mu vzvišenost na zacetku. Prepricana sem, da sem se z njegovo pomocjo dotaknila neba visoko nad Afriko.
Jela Škrilec

Jela Škrilec Vzpon na Kilimandžaro 2

Naslednji dan smo opravili aklimatizacijsko turo pod Mavenzi do višine 52oo metrov.Hodile smo dobro,glavobola nismo imele.Gospod Baraka je prvic dopustil možnost, da bi lahko z dobro taktiko osvojile vrh. Hoditi, kar zmorete, je rekel.Smejimo se. Kaj ne bi? Ceravno v zrelih letih in malce zaobljene- a v naših nogah so kitajske stopnice,potiskale smo plin cez avstralsko pušcavo, navelicale smo se hoje po argentinskih ledenikih, prevozile smo tisoce kilometrov cez Manitobo in Saskatchevan, do kolen smo brodile po mehiških džungli…
Cetrti dan nas je pot vodila skozi pokrajino,ki je pocasi spreminjala podobo.Iz prelestnega zelenja je prešla v nizko vulkansko pusto gricevje. Zadnja koca Kibo je bila na višini 4703 metre. V dolgi nizki stavbi smo prespale v sobi s štirinajstimi popotniki. Mlada Cehinja je bruhala, nekdo je glasno smrcal, skratka, miru za pocitek nismo imele.
Vstali smo ob enajstih zvecer. Noc je bila svetla, luna bela in polna. Veter je zavijal okrog vogalov. Popile smo caj in stopile v vrsto.Gospod Baraka je dolocil vrstni red, skupino je vodil mladi veseli Babuci. Hodila sem zadaj v koloni. Po dveh urah hoje, ko se je pot že obrnila navkreber, sem v glavi zacutila vrocino in se onesvestila.Zbudili so me. Odlocila sem se nadaljevati pot, pocutila sem se dobro, le noge sem imela težke.Kot ocitno šibak clen v verigi so me prestavili na celo. Teren je bil pomrznjen , zacel se je strmo vzpenjati. Mocan veter je podil oblake, zdaj je bila luna svetla, zdaj je bil snežni metež. Hodili smo »pole-pole« ( v svahiliju pocasi).
(se nadaljuje)

Jela Škrilec Kenija Vzpon na Kilimandžaro

Po treh letih vendarle zaroka na pettisocaku

Pet dni in pol dolga odprava na Kilimadžaro in nazaj
Da skupina žensk v zrelih letih ne bi zmogla vzpona? Dajte, no!
Na Kilimadžaro gremo, smo se odlocile po enotedenskem safariju v Keniji. V Moshiju, ki je izhodišce za vzpon,smo se dogovorile za organizacijo odprave. Za pet dni in pol gremo.Predstavili so nam vodjo,gospoda Barako.Dva metra visoki, kot trska suhi vodnik nas je vzvišeno premeril. A kaj bi- kmalu smo bile v razmajanem kombiju na poti proti vhodu v narodni park.
Poleg petih nosacev sta bila v skupini še kuhar in pomocnik šefa. Mladi crni fantje.Na vhodu na Maranga Gate so prevzeli prtljago in odpravili smo se.Po treh urah hoje skozi cudoviti svet, kjer savana preide v pravi pragozd, smo prispeli na Mandaro, 2727 metrov visoko.Veter je postajal hladnejši. Prespale smo v leseni koci in v družbo sprejele Charlote iz Danske. Namenjena je bila na vrh, kjer naj bi se srecala s prijateljem, ki se je odpravil po drugi poti.Zgoraj naj bi se zarocila. Poskusila sta že pred tremi leti, pa Charlote ni uspelo.Pod vrhom se je obrnila in sestopila. Mogoce ji bo uspelo z nami.
Drugi dan smo se po sednih urah hoje med visokimi lobelijami in grmicevjem povzpele do koce Horombo na višino 378o metrov. Razgledovale smo se po naših sopotnikih: skupina Fincev,štirje Švedi,vecja skupina Kitajcev,dva Korejca, dva Avstralca, oce in sin; šepetali so,da je sin najvecji alpinisticni up v Avstraliji, da je s šestnajstimi leti plezal K2.
(se nadaljuje)