Tanzanija: Muzungu in njegov denar

     Vlak je odpeljal ob petih popoldne. Prijetno me je presenetil red na kenijskih železnicah. Na zunanji steni vsakega vagona je visel spisek vseh potnikov in številke naših sedežev. Sprehodil sem se torej ob vagonih, poiskal svoje ime in se pridružil trem kenijskim domačinom v kupeju.

            Proga je tekla čez nacionalni park Tsavo. Preden se je znočilo sem naštel petnajst žiraf, nekaj bivolov ter veliko število različnih gazel in nojev. Okrog sedmih so začeli zvoniti k večerji. Ugotovil sem, da je na vlaku še nekaj belcev in se pri večerji pridružil Američanki in kanadskemu paru.

            Moj kupe je bil zaklenjen in komaj sem našel sprevodnika, ki me je spustil noter. Bilo je vroče in ponoči sem imel občutek, da zmanjkuje zraka. Sprevodnik nas je začel buditi že kmalu po peti uri.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika s kolesom 27 Spet Doma

V domovino sem se vrnil po pol leta napornega potovanja po Afriki in napočil je čas za refleksijo. Vrnitev je tudi čas neštetih vprašanj. Kako se kolesarjenje po Afriki primerja z enoletnim kolesarjenjem po Sredozemlju, bo nova knjiga še boljša od Kilometrov Sredozemlja? Kako se je odrezala Monika? Najljubši kraji, doživetja, spomini? Bi šel še kdaj nazaj?

Afrika je pomenila spoznavanje najbolj zakotnih in nerazvitih delov sveta, spoznavanje najbolj revnih, a hkrati izredno toplih in gostoljubnih ljudi. Drugačna hrana, drugačno podnebje, drugačne naravne nevarnosti in bolezni. Srečanja z eksotičnimi živalmi in rastlinami, potovanje iz deževne dobe v popolno sušo.

Potovanje so zaznamovali tudi vrhunski adrenalinski vložki: potapljanje z velikimi belimi morskimi psi, najvišji bungee skok na svetu z 216-metrskega mosta, sprehod čez center Johannesburga, rafting na reki Zambezi ter za finale vzpon na najvišji vrh Afrike.

Afrika s kolesom 26 Pet Podnebnih Pasov

Z Moniko sva se odločila za šestdnevno odpravo po trasi Machame-Mweka. Odvečno opremo in preostalo kolo sva pustila v pisarni agencije, ki nama je organizirala vzpon z vodičem, pomočnikom in tremi nosači. 

Prvi štirje dnevi so bili pravi užitek, saj nas je lep visokogorski trek vodil kar skozi pet podnebnih pasov. Hoditi smo pričeli v deževnem pragozdu, kjer so po drevesih skakale in vreščale opice, ampak kmalu smo se dvignili v alpski svet in naprej. 

Sam vrh gore leži v šestem, arktičnem podnebnem pasu.

Peti dan je bil v vseh pogledih najbolj naporen: malo po polnoči smo v mesečini zapustili bazni tabor na 4500 metrih in se v hudem mrazu in vedno redkejšem zraku prebijali proti cilju. Vrh smo po dobrih šestih urah dosegli tik pred sončnim vzhodom.
Božanski razgled, začinjen z občutkom zmagoslavja, je več kot odtehtal trdobit dolgega potovanja.
 Fedr
(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 25 Človekojedci

Kolesarjenja čez park sem se veselil, dokler nisem izvedel za zgodbo o človekojedcih iz Tsava, ovekovečenih v filmu Prikazen in zver. Gre za vrsto posebej krvoločnih levov, ki so med gradnjo železnice pojedli kar 140 delavcev.

V parku sem srečal prvega kolesarskega kolega v vzhodni Afriki: proti meni je prikolesaril kot trlica suhi Japonec. Na kolesu je sedel čudno sključen in med kratkim pogovorom mi je potožil, da trpi od bolečine v hrbtu, saj mu je kolo, katero je rabljeno kupil v Nairobiju, premajhno.

Kolesariti je sicer pričel že v Istanbulu, a se mu je v Sudanu zlomil okvir kolesa. Ko mu ga lokalni mojstri niso mogli zavariti, ga je v navalu besa zagnal v reko Nil. V patriotskem duhu sem mu takoj svetoval, naj si naslednjič izbere kolo znamke Cult, zanesljive slovenske izdelave.

 21. teden

Po dobrih petih mesecih kolesarjenja po Afriki je napočil čas za vzpon na najvišjo točko črne celine, vrh Uhuru na gori Kilimandžaro, ki je z 5895 metri najvišji osamelec na svetu.

Fedr  (se nadaljuje)

Afrika s kolesom 24 Mombasa

Nevenka in Roman s skoraj dve leti staro hčerko Ano živita v vili s prekrasnim vrtom v neposredni bližini peščene plaže. Kompleks šestih hiš je ograjen in varovan 24 ur, vendar se je tat ponoči vseeno uspel splaziti čez zid in kljub lajanju mladega psa Zigija odnesti kolo. 

Za vrnjenega ameriškega Scotta sva razpisala nagrado stotih ameriških dolarjev, torej dobro lokalno mesečno plačo. Novica se je hitro razširila po majhnem kraju, vendar kolesa ni bilo nazaj. Po nekaj dneh iskanja sem sam odrinil naprej proti Mombasi, srednjeveškemu otoškemu mestu, ki so ga med svojo kolonizacijo postavili Portugalci.

20. teden

Kolesarski del moje pustolovščine je za mano, sedaj me čaka le še vzpon na najvišji vrh Afrike. Do vznožja Kilimandžara sem prispel preko sušne in prašne notranjosti Kenije. Prečkal sem narodni park Tsavo, ki s svojo rdečkasto, od sonca ožgano pokrajino ponuja stereotipno podobo Afrike. Kolesarju ponuja še poseben izziv zaradi slabe ceste, pomanjkanja vode in napadov sončarice.

Fedr (se nadaljuje)

Afrika s kolesom 23 Polnočni Tatovi Ukradli Kolo

V bližini plaže imata najeto krasno hišo z ogromnim vrtom in – najpomembneje za naju - s sobo za goste. Da gostoma ni bilo dolgčas, je poskrbela leto in pol stara hčerka Ana. Hitro naju je posvojila za bejbisiterja, saj je bila njena redna varuška Sophie ravno na dopustu. Poslovni pogovori so potekali nadvse uspešno, tako da se obeta sprememba poletnega programa (in predvsem znižanje cene), za naslednje leto pa pričakujemo nekaj pustolovskih izletov po Keniji in Ugandi. Že srbijo pete?

 19. teden (in pol)

V širni Afriki sem spet sam na kolesu. Ne gre za kakšen nesporazum z Moniko, ampak so ji polnočni tatovi ukradli kolo, tako da mi bo preostalo pot do vznožja Kilimandžara sledila z avtobusi.

Še pretresena od roparskega napada z mačeto sva prispela do pravljične tropske plaže Diani, kjer sta naju pogostila slovenska zdomca Nevenka in Roman, ki v Keniji že četrto leto vodita turistično agencijo Eyes on Africa.

(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 22 Obmetavanje s kamni

 Eden je zadel Monikino kolo in kasneje sva ugotovila, da se je kar zagozdil med kolo in torbo, pri tem pa razbil plastični hrbet torbe in polomil šest špic.

Kot zakleto, ravno takrat na cesti ni bilo nobenega prometa. Nekaj minut smo se obmetavali s kamni, ki jih je Monika nabirala v jarku ob cesti, jaz pa sem jih metal. Končno je iz nasprotne strani le pripeljal poln minibus, ki naju je prijazno pospremil nazaj do najbližje vasi, od koder sva se do meje peljala z avtobusom.

19. teden

Na pravljično lepi tropski obali Kenije sta naju pogostila slovenska zdomca Nevenka in Roman, ki tu vodita turistično agencijo Eyes on Africa (www.eyesonafrica.org). Po elektronski pošti smo se že nekaj mesecev dogovarjali za sodelovanje glede organizacije poletnega izleta na Kilimanjaro in ostalih izletov po vzhodni Afriki v bližnji prihodnosti, in povabila sta naju, naj se ustaviva pri njima, da se še osebno spoznamo in pogovorimo.

(se nadaljuje)