S kitajskim vlakom v Zambijo

            Po soparnem dnevu sem sedel na vrtu pred hotelom New Africa v Dar es Salaamu, kjer tujci in bogati domačini zvečer pijejo pivo. Pravzaprav je čudno, da prihajajo samo bogati domačini, saj ima pivo, podobno kot v Keniji, povsod isto ceno - v hotelih nič višjo kot v trgovinah. Skupaj s petimi popotniki iz štirih različnih angleško govorečih držav smo rešetali črno borzo.

            V mnogih državah z mehko valuto je menjava na črno nevarna, ker je menjalec lahko človek, ki dela za policijo. Pristal boš v precej neprijetnem zaporu, ali pa te bodo vsaj olajšali za precejšnjo podkupnino. Zato je v Afriki najbolj varno da denar zamenjaš pri azijskih trgovcih (Indijcih in Arabcih), ki bodo tvoj denar skoraj gotovo hoteli, dali ti bodo pošten tečaj, pa še policisti niso.

            Vsak tujec mora ob vstopu v Tanzanijo prijaviti ves svoj denar, vsaka menjava pa mora biti vpisana na posebnem formularju, ki ga dobi - tudi jaz sem ga - ob vstopu v državo. Uradna menjava je 40, črna pa 130 šilingov za dolar. Dilema, pred katero se znajde vsak popotnik, je: ali zamenjati vsaj nekaj denarja uradno, ali pa uporabiti kak trik. Avstralka Maxine pozna nekoga, ki si je v Keniji dal izdelati štampiljko neke tanzanijske banke, ki jo lahko vtisne na tvoj formular, a za to uslugo hoče dvajset dolarjev. Potem je že bolje, da teh dvajset dolarjev zamenjaš uradno in potem ob izstopu iz države poskušaš prepričati carinike, da je to zadoščalo za tvoje življenje v Tanzaniji. Vsi moji sogovorniki so se odločili za to možnost.

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

S kolesom po Visokem Atlasu 4

Posebna kasta so lastniki "hotelov". Lastnika hotela je mogoče prepoznati že na daleč: neverjetno je prijazen, povabi te na čaj in nato kar tako, mimogrede omeni, da lahko prespiš pri njemu. Seveda je zelo nevarno, spati zunaj, v šotoru. Dolina je namreč polna divjih zveri in na pol norih verskih fanatikov. Zveri se ponoči priplazijo medtem ko človek spi in hop… za verske fanatike pa nekako nisem uspel izvedeti, kaj nevarnega lahko človeku storijo. No kljub vsemu sem tisto noč brez vsakršnih problemov prespal na prelepi peščeni obali, v meandru, kakih sto metrov od hotela.
Na koncu potovanja neizbežno sledijo vprašanja, kot so: kaj, kako, zakaj, kam… Kam gre Maroko? Gre razvoj lahko le v kičaste hotele, v prodajanje dostojanstva za drobiž, v poglabljanju prepada med revščino in bliščem, v Šeraton hotele, golf igrišča in smetišča v predmestjih. Marakeš naj bi bil najlepše mesto v Maroku, saj tam živi mladi kralj. Potrebnih pa je le nekaj minut vožnje s kolesom izven ožjega dela mesta, v svet nezaposlenosti, kjer zidar za devet ur dela na dan zasluži slabih pet dolarjev in delovni teden je tam dolg sedem dni. Gore v katerih sem bil so nekaj popolnoma drugega. Tam življenje utripa drugače, tam otroci nimajo gnilih zob kot vrstniki v dolini in vasi se ne dušijo v smeteh. Vendar z asfaltom v gore prodira tudi civilizacija, in svet, ki sem ga obiskal je prav gotovo svet ki izginja.
 Matjaž Prosen
foto: Janin  

S kolesom po Visokem Atlasu 3

Celo pri taborjenju sredi puščave ne ostaneš nepoazen. Tako mi neko jutro, predensem podr šotor naproti pride možakar z ženo in tremi otroci, psom in kupom ovc. Najprej sta ga zanimala moj šotor in kolo, potem pa se je začelo:
"Imaš angleške sardine?"
"Ne nimam."
"Imaš čokolado?"
"Ne tudi tega nimam."
"Imaš rokavice?"
"Imam, ampak samo ene, ki jih potrebujem zase."
"Imaš ruto?"
"Imam, ampak tudi to potrebujem zase."
Tako sva obdelala skoraj celoten inventar, in ko je dojel, da imam še manj kot on, mi je pustil kos kruha za zajtrk.
Matjaž Prosen

(se nadaljuje)

S kolesom po Visokem Atlasu 2

Pogovori, pa so večinoma izgledali takole:
"Ali lahko prespim na vaši njivi?"
"Ni problema, samo ponoči bo zelo mraz"
"Hvala, mraz me ne skrbi, imam dober šotor"
"Od kot pa prihajaš?"
"Slovenija, ne Slovaška, bivša Jugoslavija…"
"A maršal Tito…"
"Ja maršal Tito."
In še jih je zanimalo… kaj delam, koliko prekolesarim na dan, zakaj potujem sam, koliko sem plačal za kolo… Ko se je Imam oglasil s stolpa mošeje sem ostal sam, naključni sogovorniki so odhiteli domov na obilno večerjo.
Včasih sem se pustil povabiti na dom. Le včasih, saj je bila večerja preveč obilna, poleg tega pa je gost v družini taka posebnost, da se kmalu zberejo še vsi sorodniki in znanci, pogovori ki se spletajo pa so še najbolj podobni tekmovanju v pantomimi. Ko je pogovorov konec, sledi obvezen obhod vasi in obiski pri prijateljih, vse skupaj pa se konča pozno v noč – za kolesarja dokaj naporen ritual.

Popotnik s kolesom je v Maroku prava atrakcija. Čeprav veliko ljudi kolesari, s kolesom nikoli ne premagujejo velikih razdalj. Uporabljajo taksije in avtobuse, in če že gredo kam s kolesom, potem se kolo pelje v prtljažniku. Turisti prihajajo največkrat v Land Roverjih in avtobusih, v najboljšem primeru najamejo kolo in se odpravijo na krajši izlet. Ideja o dobrih dva tisoč kilometrov dolgem izletu s kolesom, na katerem je obešeno več kot štirideset kilogramov prtljage je za Maročane zelo čudna.

Matjaž Prosen 

(se nadaljuje)

foto: Janin 

S kolesom po Visokem Atlasu

Začelo se je z nakupom zemljevida in idejo, da bom nekaj časa preživel v deželi, kjer ima čas popolnoma drugačno obliko. Nekje sem prebral: "puščava je edina vizualizacija neskončnosti", in kako bolj ignorirati zgodovinski trenutek, kot pa v deželi, kjer je trenutek raztegnjen v večnost.
Bolj kot v vsaki drugi državi, prebivalce arabskih dežel zanima, kako ti je ime, in od kod prihajaš. In tako, kot v vsaki drugi državi iz bivšega kluba neuvrščenih, šele Jugoslavija predstavlja znano točko na globusu. Ne zanima jih, da Jugoslavije že dve desetletji ni več. Arabci imajo dober spomin (vsaj starejši ga imajo) in so še zmerom hvaležni, da se je naš Tito znal pri Američanih potegniti zanje.
Največja težava je jezik, vsaj zame. Večina jih zna francosko, angleščino obvlada le malokdo, v glavnem so to študenti, ki po končanem študiju ne najdejo zaposlitve. Edini tuj jezik, ki ga obvladam je angleščina, razumem pa nekaj malega italijansko in nemško, še iz časov, ko sem kolesaril po Avstriji in Švici. Francoščino sem prav tako spotoma pobiral po poti in jo mešal z italianščino in angleščino v nekakšen zaseben esperanto. Pogovori, pa so večinoma izgledali takole:
"Ali lahko prespim na vaši njivi?"
"Ni problema, samo ponoči bo zelo mraz"
Matjaž Prosen

(se nadaljuje)
foto: Janin 

Kenija - vas Masajev

O najbogatejšem parku po številu živali (big 5) ne bom razpredal v pismu, omenim naj le srecanje s soldier-ji, ki so ob reki Mari stražili prakticno le popotnike in turiste s puškami iz 1. svetovne vojne in na pol civilnih oblekah. Vstopnina je bila kar draga, cca. 40eur, prav tako so dragi hoteli na obrobju parka, za popotnike pa so najbolj primerni kampi, ki nudijo kar dosti udobja in adrenalina, ko v temi zagledaš rdece oci vodnih konjev ali slonov, še vec pa jih slišiš.

Seveda sem si zadal, da moram tokrat videti in

doživeti prave Masaje (ne plastic Masai-jev) in tudi zato sem se odlocil, da sem po pristnih savanah, po nekaj urah hoje, prišel v vas Masajev s 5 hišami. Kopica otrok, ki se je poskrila, se mi je pocasi zacela približevati šele potem, ko sem jim pokazal in, seveda, kasneje podelil nekaj dobrot in seveda, obvezno, svincnike. Vse sem lahko celo fotografiral, za kar sem se seveda predhodno zmenil s poglavarjem vasi in ocetom kakih 20 otrok, proti placilu. Drugih moških v vasi ni bilo, saj so bili, po moji oceni, s sinovi z živino, žene ali ženske pa so bile pred svojimi hišami.

Toliko zaenkrat, o Gambiji pa kdaj drugic, ker se sedaj ponovno odpravljam v Kenijo in sicer tokrat bolj na vzhodno, pušcavsko podrocje. Vrnem se pred Novim letom.

Tebi pa želim, da se iz Saharskih sipin vrneš živ!

Lep pozdrav!

Maček
 foto: Janin