Himba, Namibija

Foto: Janin

Etiopska hrana

Etiopska hrana je zelo zanimiva. Osnovna jed se imenuje indžera in je nekakšna zelo velika palačinka. Narejena je iz moke (iz Etiopskega žita imenovanega tef) in vode, ki ju zmešajo in nato pustijo nekaj dni, da testo prične vreti. Po treh ali štirih dneh vlijejo testo v ponev in spečejo le na eni strani. Rezultat je nekoliko kiselkasta, a dobra palačinka. To indžero nato položijo na krožnik, na njo pa nasujejo eno ali več različnih kuhanih omak.
Etiopci so strastni mesojedci (a ne jedo svinjine), zato so omake večinoma mesne. Zmleta govedina, na koščke narezana pečena ovčetina ali pa najboljša jed – Doro Wat, nekakšen golaž s kurjim bedrom in trdo kuhanim jajcem, vse pa dobro začinjeno s posebni začimbno mešanico imenovano berberi, ki vsebuje kar 16 različnih začimb, med drugim tudi precejšnje količine močnega čilija. Odlične so tudi Etiopske zelenjavne jedi, ki pa se jih pogosto da dobiti le v postnem času, saj Etiopci smatrajo zelenjavne jedi za hrano revežev in želijo jesti le meso.
Kosilo pa lahko vedno zaključiš z dobro kavo, saj je Etiopija domovina te pijače. Ime kava menda izvira iz imena Etiopske pokrajine Kaff in po vsej Etiopiji še danes gojijo kavo, ki je eden glavnih izvoznih artiklov. Pomemben del etiopske kulture je kavna ceremonija. Kavo v lepem glinastem vrčku skuhajo na žerjavici, na katero dodajo nekaj kadila iz smole, ki napolni celoten prostor s prijetnim vonjem in odžene dim. Kavo nato skuhajo trikrat zaporedoma iz iste osnove. Tretja je resda že nekoliko vodena, a še vedno zelo okusna.
Dr. Gregor Majdic

Etiopija Lalibela 2

Ko so končali deveto cerkev, pa se je Lalibeli ponoči v sanjah prikazal Sveti Jurij, zaščitnik Etiopije. Sveti Jurij se je Lalibeli potožil. 'Različnim svetnikom si posvetil prelepe cerkve', mu je menda dejal, 'le meni nisi posvetil nobene'.

Lalibela se mu je v spanjah opravičil in obljubil, da bo napako popravil. In res so takoj naslednji dan pričeli s klesanjem še zadnje, desete cerkve, ki je še danes najlepša in je posvečena svetemu Juriju.

Lalibela, kot se je mestece Roha kasneje preimenovalo, stoji v strmem bregu na višini 2700 metrov. Med hišami vodi slaba makadamska cesta, prevozna le s terenskimi avtomobili. A domačini tako največ uporabljajo osle in jih taka cesta ne moti. Po kratkem sprehodu skozi vasico pa ugledaš kamniti cerkve. Prva je običajno prav tista, ki vleja za najlepšo, cerkve svetega Jurija.

Prekrasna stvaritev človeških rok (ali deloma angelskih, če verjamemo izročilu). Cerkev je vklesana v pobočje hriba. V skalnati hrib je izklesana 15 metrov globoka jama, sredi katere pa so že med klesanjem pustili kamnito gmoto, iz katere so nato izklesali 15 metrov visoko kamnito cerkev s tlorisom v obliki križa. Res izjemno delo, ki ga nekateri imenujejo osmo čudo sveta, sploh ko vidiš, da je takih cerkva izklesanih iz žive skale kar deset v Lalibeli, nekaj pa še v okolici.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Etiopija Lalibela,

bolj vas kot mesto, je bila Lalibela glavno mesto Etiopskega cesarstva v 12 in 13 stoletju. V tistem času se je mesto imenovalo Roha in v njem je vladal mlad kralj imenovan Lalibela. Kralj je imel hudega nasprotnika v svojem bratu Harbaju, ki se je sam želel dokopati do prestola. Da bi se znebil brata, je Harbaj dal Lalibeli strupen napoj, ki pa mladega kralja ni ubil, temveč ga je le spravil v tri dni trajajoč blodeč spanec. V tem času so angeli ponesli Lalibelo v nebesa, kjer je dobil naročilo od Boga, da mora postaviti kamnite cerkve in tudi navodila kako naj te cerkve izgledajo. Ko se je Lalibela zbudil iz svojega spanca je razodel svoje videnje in kmalu se je pričela gradnja cerkva, kot jih je v sanjah videl kralj. V okolici Rohe so izklesali devet cerkva. Delo je hitro napredovalo, saj so podnevi delali človeški klesarji, ponoči pa je delo nadaljeval sam Lalibela ob pomoči angelov.
Dr. Gregor Majdic
 (se nadaljuje)

Etiopija Aksum

Aksum
je danes majhno mesto, ki ne daje nobenega vtisa, da je bilo nekdaj glavno mesto tako pomembnega cesarstva, kot je bilo Aksumsko ob začetku našega štetja. Na višku moči je segalo Aksumsko cesarstvo tudi preko Rdečega morja v današnji Jemen in je obvladovalo morske poti preko rdečega morja proti Indiji. Na ta način je imelo nadzor nad velikim delom trgovine z začimbami in drugimi dobrinami iz Azije, po katerih je bilo že takrat povpraševanje pri Grkih in Rimljanih. Prav iz Aksuma naj bi bila tudi kraljica iz Sabe, ki je imela otroka z judovskim kraljem Salomonom. Otrok, Menelik I, velja za začetnika Etiopske cesarske rodbine in tudi zadnji Etiopski cesar, Haile Sellase, je trdil, da njegov rod izvira neposredno iz Menelikovega in je torej sam Salomonov potomec. Menelik naj bi v Etiopijo prinesel skrinjo zaveze in ta je menda še vedno shranjena v majhni kapelici sredi Aksuma. Ali je ot res pa ve le varuh skrinje zaveze, star duhovnik, ki mu, ko se bliža smrti, določijo naslednika, ki naprej varuje kapelo in njeno skrivnost.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Etiopija Severno od Gondarja

Severno od Gondarja se pričenja najvišje etiopsko gorovje, gore Simien, sredi katerega leži tudi najvišji etiopski vrh, kar 4620 metrov visoki Ras Dashen. Simienske gore so izjemno lepe.

Ko se pripelješ na vrh prelaza malo naprej od mesta Debark, ti kar zastane dih. Odpre se ti pogled na visoke sklane stolpe, strma pobočja, globoke prepade, a prav vse strmine so porasle z rastlinjem, ki obarva celotno gorovje v čisto posebno, izjemno intenzivno zeleno barvo. Med gorami se plazijo številni potočki, ki pogosto padajo čez strma pobočja v krasnih slapovih. Najprej ti ni čisto jasno, kje bo avtobus sploh peljal, a po sredini prepadne stene je zgrajena stara cesta, ki so jo uredili še Italijani, ko so bili v teh krajih. Tako se avtobus počasi spusti navzdol po prepadnem pobočju, a čim doseže dno doline se po prečkanju reke cesta prične zopet vzpenjati.

Na poti iz Gondarja v Aksum se v enem dnevu tako pelješ kar čez šest visokih prelazov in skozi okno opazuješ zares prečudovito pokrajino. Le strah te ne sme biti višine in slabe ceste, saj je z ostrih ovinkov na ozki makadamski cesti pogosto dober razgled globoko v doline.
Dr. Gregor Majdic
(se nadaljuje)

Etiopija Gondar

Naslednja postaja na t.i. zgodovinski poti je Gondar, ki je bil v 17 in 18 stoletju prestolnica Abesinskega cesarstva. Cesarju Fasiladasu se je namreč neke noči sanjalo, da mora ustanoviti novo prestolnico, katere ime se bo začelo s črko G. Baje je cesar kar nekaj časa iskal pravo mesto, dokler ni odkril Gondarja in si ga izbral za svojo novo rezidenco, kjer je nato sredi 17. stoletja postavil mogočen grad. Z nasveti mu je verjetno pomagal nek Portugalski jezuit, saj je grad močno podoben evropskim gradovom, vendar pa so ga, zagotovo postavili domačini. Potomci cesarja Fasiladasa pa niso želeli zaostajati za svojim predhodnikom. Tako je že njegov sin zgradil poleg očetovega gradu svoj nekoliko manjši grad, in temu zgledu je sledilo še nekaj generacij, tak oda je v nekaj desetletjih tu nastal cel kompleks grajskih poslopij, ki so prav dobro ohranjena še danes. Že v tistih časih so skrbeli za zdravje in higieno, zato so imeli v enem od gradov tudi savno oziroma turško kopel. Zanimiva je garderoba, v kateri so se slekli pred vstopom v samo turško kopel – za obešalnike so namreč v zid vzidali kravje rogove, ki molijo iz zidu še danes.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)