Etiopija Slapovi Modrega Nila, jezero Tana

Slapovi Modrega Nila niso edina zanimivost v okolici Bahar Darja. V jezeru Tana leži mnogo otočkov in na številnih od njih so postavljeni stari samostani. S čolnom se odpelješ po jezeru, ki je kljub svoji velikost zelo plitvo, saj nikjer ne preseže globine 10 metrov. Samostani na otočkih so večinoma stari po nekaj sto let in so vsi okrogle oblike, sestavljeni iz treh krogov.

Osrednji prostor, v katerega lahko vstopijo le posvečeni možje, se pravi menihi in duhovniki, je obdan z dvema okroglima hodnikoma, po katerih se lahko sprehodijo tudi obiskovalci. Notranjost samostanov je večinoma zelo lepo poslikana s prizori iz svetega pisma. Skoraj v vsakem samostanu je vsaj kakšna slika Svetega Jurija, ki se bojuje z zmajem. Sveti Jurij je namreč zaščitnik Etiopije in zaradi tega izjemno popularen svetnik. Njegov god je eden največjih etiopskih praznikov, po Svetem Juriju pa so poimenovali tudi vrsto piva, ki je, mimogrede, zelo dobro.

V večini samostanov imajo manjše zakladnice, v katerih hranijo različne krone in križe, ki so jih pred stoletji darovali kralji in drugi veljaki ob obiskih svetih krajev. V nekaterih zakladnicah hranijo tudi izjemno lepa stara sveta pisma, pogosto napisana še na roko pred več kot 500 leti. V samostanu Svetega Gabrijela tako hranijo knjigo stare zaveze iz 13 stoletja, še bolj zanimiva pa je sicer nekoliko mlajša, iz 15 stoletja, ilustrirana izdaja nove zaveze z izjemno lepimi ilustracijami.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Pot iz Adis Ababe do mesta Bahar Dar 2

Etiopija
Modri Nil (ki pa je bil, resnici na ljubo, bolj rjavi kot moder) naredi skoraj cel krog po Etiopiji, nato pa teče naprej v Sudan, kjer se pri Kartumu, glavnem mestu Sudana, združi z Belim Nilom in skupaj nato tečeta skozi Sudan in Egipt do Sredozemskega morja. Modri Nil teče naravnost iz jezera Tana, po kakšnih 30 kilometrih pa pada preko skoraj 50 metrov visoke skalne stopnje v izjemno lepih slapovih.
Etiopci so izjemno prijazni ljudje. Veliko jih govori angleško, otroci praktično vsi, saj imajo dobro urejeno šolstvo. Ker so turisti pričeli obiskovati Etiopijo bolj pogosto šele v zadnjih letih smo jim belci še vedno zanimivi, zato po ulicah kar naprej poslušaš klice: »You, you! Farendži!« Farendži je beseda, ki menda izvira iz besede Francoz in jo danes uporabljajo za vse tujce. A kljub temu, da se vzkliki »Ti, ti, tujec«, kot bi najboljše prevedli zgornje besede, slišijo precej nevljudno, niso mišljeni tako. Eden od Etiopskih pozdravov je namreč približno podoben našemu »Ti!«, tujci pa pač res smo, saj se od njih razlikujemo že po barvi kože. Predvsem pa so ti pozdravi večinoma zares mišljeni iskreno, otroci te pozdravljajo, ti podajajo roko in z nasmehom stečejo stran, ko jim sežeš nazaj v ponujeno roko.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Pot iz Adis Ababe do mesta Bahar Dar

je dolga, kar en dan in pol, a zanimiva. Predvsem spust z visokega platoja do soteske modrega Nila in nato ponovno vzpon na višino 2000 metrov. Velik del Etiopije namreč leži na nadmorski višini preko 2000 metrov. Pokrajina je ves čas intenzivno zelena. Številna polja ob poti so lepo obdelana in kar težko je verjeti, da je bila v tej deželi lakota. A stvari postanejo bolj razumljive če vemo, da v Etiopiji ni bilo lakote zaradi dejanskega pomanjkanja hrane, temveč je bil to le del taktike v državljanski vojni, ko je oblast skušala izstradati svoje nasprotnike. Tri zaporedna leta suše so sicer pripomogla k temu, da je bilo hrane nekoliko manj na posameznih področjih, a v celi Etiopiji ni primanjkovalo hrane, le dobro je bila shranjena in zastražena v skladiščih. Zaradi tega tudi zelo odmevni koncerti Band Aid in podobno niso imeli pravega učinka, saj je hrana večinoma končala v rokah oblasti in ni prišla do ljudi, ko so jo zares potrebovali.
Bahar Dar leži na obali velikega jezera Tane, ki je veliko več kot ena desetina Slovenije. Iz jezera Tana izvira eden od dveh krakov reke Nil, Modri Nil ali Abbay, kot ga imenujejo domačini.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Etiopija Avtobusni promet

je v Etiopiji kar zgledno urejen. Avtobusi vozijo le podnevi, zaradi česar vsi avtobusi krenejo na pot ob zori. Na avtobusni postaji je potrebno biti ob 6 zjutraj in po kakšni uri pakiranja avtobus običajno krene okoli 7. No, ob 7 po našem načinu štetja časa. Etiopci namreč to počnejo drugače. Čas začnejo šteti ob začetku dneva, ko se zdani. Po naše 7 zjutraj je tako v Etiopiji 1, po naše 12 opoldne pa je za Etiopce 6. Ne štejejo pa le ur drugače. Uporabljajo tudi svoj koledar. No, ne čisto svoj. Ko smo Evropejci pričeli uporabljati gregorijanski koledar, so Etiopci obdržali julijanski koledar.  idealno, če se želite počutiti nekaj let mlajše. Načini polnjenja avtobusov so tudi svojevrstni. Vozovnice je potrebno kupiti en dan vnaprej, in na nekaterih postajah na vozovnicah označijo tudi številke sedežev. A številke sedežev niso namenjene sedežnemu redu, temveč po zaporednih številkah sedežev sprevodnik postavi vrsto čakajočih ljudi še pred vstopom v avtobus. Tako nastane lična vrsta in ko se končno odprejo vrata avtobusa vstopajo potniki po vrsti v avtobus, nato pa se usedejo kamor želijo. Je pa tudi na avtobusih red, sedežev je sicer pet v eni vrsti in ne le štirje kot v Evropskih avtobusih, a potnikov je le toliko kot sedežev, tako da pretiranega drena ni. Tudi vozovnice redno pregledujejo, proti koncu vožnje pa sprevodnik od vseh potnikov pobere vozovnice. A ne zaradi arhiviranja ali česa podobnega. Ko namreč zbere vozovnice od vseh potnikov odpre okno in vozovnice poletijo v zrak. Teorija o razpršenosti odpadkov ali kaj drugega, kdo bi vedel.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Etiopija Glavno mesto Adis Ababa

Adis Ababa
(ne Adis Abeba kot jo običajno imenujemo) ima poetično ime, ime namreč pomeni nov cvet. A mesto daje vse prej kot pa vtis cveta. Tretje največje mesto na afriški celini ima sicer široke avenije, ob njih pa marsikje barake in kolibe, kakršne vidiš po vaseh. Kljub nekaterim visokim zgradbam in nekaj ostankov hiš iz časov italijanske okupacije, daje mesto s 6 milijoni prebivalcev vtis predimenzionirane vasi. Ogromno prometa, predvsem avtobusov, tovornjakov in minibusov, ne prispeva k izboljšanju vtisa o mestu, saj te izpušni plini, s katerimi je zrak kar nasičen, neprestano praskajo po grlu in od njih pečejo oči. Nekaj ostankov socializma, muzej, v katerem hranijo okostje Lucy, do pred nekaj let najstarejšega znanega človekovega prednika, ki so ga odkrili na jugu Etiopije in je staro okoli 4 milijone let, in ulica Josipa Broza Tita in ogled Adis Ababe je zaključen. Sicer pa precej novo mesto (ustanovljeno je bilo leta 1887) ne slovi kot glavna zanimivost Etiopije, mnogo lepših, starejših in predvsem zanimivejšega se da videti v drugih delih Etiopije.
Dr. Gregor Majdic (se nadaljuje)

Etiopija Dr. Gregor Majdic

Etiopija! Ko slišimo ime te države se večina od nas spomni na lakoto, vojno in revščino. A Etiopija je v resnici vse kaj drugega. Resda je Etiopija ena najrevnejših držav na svetu, a je tudi ena najstarejših držav, če štejemo odkritja do pred kratkim najstarejših fosilnih ostankov človekovih prednikov, jo lahko imenujemo kar zibelka človeštva. Naši daljni predniki so hodili po teh krajih že več kot 4 milijone let nazaj, na področju današnje Etiopije pa je bilo v antičnem času mogočno Aksumsko kraljestvo.

Od tod naj bi bila doma legendarna kraljica iz Sabe, ki je omenjena v Svetem pismu. Njen sin Menelik I naj bi v Etiopijo iz Jeruzalema prinesel skrinjo zaveze, skrinjo, v kateri naj bi bile shranjene kamnite tablice z božjimi zapovedmi, ki jih je Mojzes prejel od Boga. Skrinja zaveze naj bi bila še vedno varno skrita v Etiopiji, ali zares obstaja ali ne, pa ve le en človek, čuvar skrinje zaveze v Aksumu. Skrinje zaveze torej popotnik ne more videti, a Etiopija vseeno skriva veliko presenečenj. Prelepa pokrajina, izjemno prijazni ljudje, ostanki starih kraljestev, gradovi in cerkve, kakršnih ne moreš videti nikjer drugje na afriški celini. Etiopija zares skriva ogromno neznanih zakladov, ki jih lahko odkriješ le sam.

Vzpon na Kilimandžaro 3

Taktika, ki jo je ubral Baraka, se je obnesla. Napredovale smo pocasi; pod strmim skalnim vrhom stožca smo srecale avstralski up, ki se je že vracal iz vrha. Skozi oblake je zasijala žareca krogla, veliko oranžno sonce nam je vlilo novih moci.Prestopila sem skalni rob kraterja in se znašla na Gilmans pointu, 5685 metrov visoko. Baraka nas je pohvalil: » I am so proud of you«. ( Tako sem ponosen na vas).Uspelo nam je.
Bilo je zelo hladno, voda v steklenicah je zmrznila. Odlocile smo se nadaljevati vzpon na » ta pravi vrh«. Gaz v na novo zapadlem snegu je bila ozka, v teniških copatah mi je drselo, veter se je ujel v pelerino in me dvigal kot balon. Dve uri po robu kraterja se je vleklo v nedogled.Komaj sem zmogla. Z nami je bila tudi Charlote, ki je na vrhu padla v objem prijatelju. Prstan iz belega zlata sem videla spodaj,ko smo se poslavljale. Veter je dvignil meglo,pokazali so se velikanski balvani zelenega ledu in široki krater vulkana. Stale smo pred tablo, na kateri je zapisana dobrodošlica.
Spust je bil še težji, pot se je vlekla. Hoja po mehkem vulkanskem pesku mi je pobrala zadnje moci. Trinajst ur hoje je bilo za mano,polna luna je bila že tako dalec. Na potki ob koci Kibo me je pozdravil široki nasmeh malega strežnika Wumilije, Nuri, dobri duh ekipe, me je objel, nosac težkega nahrbtnika me je pozdravil z » bravo chief mama«, gospod Baraka se mi je toplo nasmehnil. Odpustila sem mu vzvišenost na zacetku. Prepricana sem, da sem se z njegovo pomocjo dotaknila neba visoko nad Afriko.
Jela Škrilec