Gondar

Gondar, Etiopija 2011

foto: Janin 

JUŽNA AFRIKA

Južna Afrika 2016
foto: Janin 

Andrej Rozman Nairobi

Prespal sem na balkonu neke turistične agencije. Zjutraj sem se podal na ulice Nairobija. Bil sem eden izmed redkih belcev, zato sem hitro padel v oči. Najprej me je ustavil prijazen domačin in ko sem mu povedal, da prihajam iz Slovenije, je postal malodane vzhičen. Povedal mi je, da se odpravlja na študij v Slovenijo. Povabil me je v bližnji lokal na kavo, da bi mu povedal kaj več o naši prelepi deželici. Natresel sem mu nekaj podatkov o Sloveniji, on pa me je pazljivo poslušal, včasih kaj vprašal in mi zadovoljen kimal v odgovor. Nato mi je povedal, da je begunec iz Sudana, da tam že več let traja vojna in da je ostal brez sredstev za preživetje. Njegov cilj pa je Dar es Salaam, kjer je organizacija, ki mu bo omogočila šolanje v Sloveniji. Vendar mora tja priti. Zato me je prosil za denar. Nekako sem začutil blefiranje in sem se ga po hitrem postopku na prijazen način rešil tako, da sem mu dal nekaj drobiža. Kasneje sem srečal še dva »namišljena« študenta, ki sta tudi bila namenjena na študij v Slovenijo.  (se nadaljuje)

Petja : Etiopija

Kje je presneti bus station!! In tip se nekaj dere, pride se en, cela zmeda, mi pa sami v minibusu. Recem, naj se spokamo ven, in se. Dve bejbe nas peljeta do bus station. Vlečeta nas po najbolj zakotnih ulicah, kjer slišiš le "you, you, money". Ne počutimo se prijetno, nihče od nas. Prepričana sem bila, da tile dve bejbe vlečeta Janina in Sinišo do hotela. . . svojega seveda, zrihtane sta bile lih tolk.

(odlomek)

Petja : Etiopija (Dnevnik moje sopotnice)

Najprej na tovornjak, s policijskim spremstvom zaradi banditov. Po totalno razdrapani cesti je gonil nas zadaj v kesonu se z nekaj lokalci. . . . od gumi defektov, do tega, da ti sredi furanja v avtobusu zahinavijo bremze. . . in the middle of nowhere. Pretumbali smo se ko nori. Najboljs je bilo na tistih vrečah rixza zadaj na tovornjaku, natlačeni ko sardine, z vsemi lokalci, ki zvecijo tisto svojo miro al koko al karokoli ze pac zvecijo. S tem truckom smo prisli do Yabela. . . ponoc nas skrcajo ven.

(odlomek)

Maroko- oddaja Popotnik

Maroko-oddaja Popotnik/Janin Klemenčič

Z motorjem ob Sredozemskem morju 13

Igor Brezovar: Konvoj se ni ustavil
Policiste sem prosil, naj vozijo maximalno 80 km/h in vozil sem takoj za njimi. Ireni sem rekel, da pač imava prvič od spremstva neko korist in da je dobro, da ga imava. Vendar se je tudi to kmalu izkazalo za povsem drugačno situacijo. Še nikoli prej niso vozili tako hitro, kot tedaj. Moral sem zdržati in slediti njihovemu tempu 120 km/h, a le nekaj časa, saj sem kmalu začel trobiti in prižgal sem vse štiri utripajoče luči, kajti motor je ugasnil. A konvoj se ni ustavil.

Mirno so nadaljevali svojo pot in mimo naju je peljalo še najmanj 30 avtobusov. Čeprav sem stopal, nihče ni ustavil. Temnilo se je že, v krasni jasni noči so se svetile zvezde na nebu, midva pa sva obstala sredi puščave, obdane z rdečimi gorami. Po 40 minutah je mimo pripeljal velik ameriški avto, poln policistov a tudi ti so imeli le dieselsko gorivo. Čez kake pol ure, pa je le pripeljal mimo avto, ki mi je odstopil 4 l bencina, da sva lahko le s prižganimi smerokazi nadaljevala pot do prve črpalke.

Spala sva v šotoru, polnem komarju, na obali čudovitega Rdečega morja. Mislila sva, da bova tam prespala še eno noč, toda škoda nama je bilo celo dnevnega poležavanja na soncu, zato sva se popoldne odločila, da raje nadaljujeva pot. Prevozila sva še 330 km in le še 10 km naj bi bilo do vasice, kjer sva hotela prenočiti. Ob poti se je že začelo pojavljati naselje revnih barak, nekakšna prodajalna, avto mehanična delavnica in celo lep hotel. Peljala sva še dalje, kakih 7 km, ko nama je postajalo vedno bolj vroče v noge a motor je izgubljal stabilnost. “Oh Irči, ne boj se, to je le zaradi gume! Sedaj bom končno lahko porabil pripomočke, ki sem jih do sedaj po nepotrebnem vozil s seboj.” A že pri WD-ju sem doživel presenečenje. Z vseh strani je začelo iz njega pršiti. Imel sem ga po celem obrazu, po rokah in kombinezon je bil ves bel. “Ha, ha Irči, končno se lahko preizkusim z orodjem, ki ga do sedaj še pogledal nisem vse od poti po Indiji, pred tremi leti. Takrat so me mehaniki nekaj seznanjali in poučevali, zato naj te ne bo strah.”

Bilo je že temno in čez kake pol ure sem imel sneto kolo, vendar zadovoljstvo nad mojimi sposobnostmi, me je kmalu prešlo, saj niti po 40 minutah nisem uspel odlepiti gumo od platišča. Skakal sem po njej in mlatil, a brez uspeha. Irena je vse bolj in bolj nervozno opazovala vso stvar, a tolažil sem jo, da se nama je zgodilo vsaj nekaj nepredvidenega, saj je do sedaj potovanje potekalo kar preveč idealno,brez kakega povišanega adrenalina. Bo vsaj kaj zanimivega za debate s prijatelji. No in po vsem trudu mi kljub temu ni uspelo ločiti gumo. Zato sem kolo nasadil nazaj, startal motor in obrnil nazaj proti hotelu.
(se nadaljuje)