Moj kupe je bile
sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila
svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki
sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki
je skoraj dvakrat dražji. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je
tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.
Ker kondukter še
ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred. Bil je pester, kot
povsod v deželah tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare
ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši,
tuleči otroci in še marsikaj. Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev
seveda nisva dobila.
Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v tipično afriško savano.
tekst & foto: Janin Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v tipično afriško savano.
(se nadaljuje)
