S kolesom po Visokem Atlasu 2



Pogovori, pa so večinoma izgledali takole:
"Ali lahko prespim na vaši njivi?"
"Ni problema, samo ponoči bo zelo mraz"
"Hvala, mraz me ne skrbi, imam dober šotor"
"Od kot pa prihajaš?"
"Slovenija, ne Slovaška, bivša Jugoslavija…"
"A maršal Tito…"
"Ja maršal Tito."
In še jih je zanimalo… kaj delam, koliko prekolesarim na dan, zakaj potujem sam, koliko sem plačal za kolo… Ko se je Imam oglasil s stolpa mošeje sem ostal sam, naključni sogovorniki so odhiteli domov na obilno večerjo.
Včasih sem se pustil povabiti na dom. Le včasih, saj je bila večerja preveč obilna, poleg tega pa je gost v družini taka posebnost, da se kmalu zberejo še vsi sorodniki in znanci, pogovori ki se spletajo pa so še najbolj podobni tekmovanju v pantomimi. Ko je pogovorov konec, sledi obvezen obhod vasi in obiski pri prijateljih, vse skupaj pa se konča pozno v noč – za kolesarja dokaj naporen ritual.
Popotnik s kolesom je v Maroku prava atrakcija. Čeprav veliko ljudi kolesari, s kolesom nikoli ne premagujejo velikih razdalj. Uporabljajo taksije in avtobuse, in če že gredo kam s kolesom, potem se kolo pelje v prtljažniku. Turisti prihajajo največkrat v Land Roverjih in avtobusih, v najboljšem primeru najamejo kolo in se odpravijo na krajši izlet. Ideja o dobrih dva tisoč kilometrov dolgem izletu s kolesom, na katerem je obešeno več kot štirideset kilogramov prtljage je za Maročane zelo čudna.
Matjaž Prosen 
(se nadaljuje)

foto: Janin 

S kolesom po Visokem Atlasu



Začelo se je z nakupom zemljevida in idejo, da bom nekaj časa preživel v deželi, kjer ima čas popolnoma drugačno obliko. Nekje sem prebral: "puščava je edina vizualizacija neskončnosti", in kako bolj ignorirati zgodovinski trenutek, kot pa v deželi, kjer je trenutek raztegnjen v večnost.
Bolj kot v vsaki drugi državi, prebivalce arabskih dežel zanima, kako ti je ime, in od kod prihajaš. In tako, kot v vsaki drugi državi iz bivšega kluba neuvrščenih, šele Jugoslavija predstavlja znano točko na globusu. Ne zanima jih, da Jugoslavije že dve desetletji ni več. Arabci imajo dober spomin (vsaj starejši ga imajo) in so še zmerom hvaležni, da se je naš Tito znal pri Američanih potegniti zanje.
Največja težava je jezik, vsaj zame. Večina jih zna francosko, angleščino obvlada le malokdo, v glavnem so to študenti, ki po končanem študiju ne najdejo zaposlitve. Edini tuj jezik, ki ga obvladam je angleščina, razumem pa nekaj malega italijansko in nemško, še iz časov, ko sem kolesaril po Avstriji in Švici. Francoščino sem prav tako spotoma pobiral po poti in jo mešal z italianščino in angleščino v nekakšen zaseben esperanto. Pogovori, pa so večinoma izgledali takole:
"Ali lahko prespim na vaši njivi?"
"Ni problema, samo ponoči bo zelo mraz"
Matjaž Prosen

(se nadaljuje)
foto: Janin 

Kenija - vas Masajev

O najbogatejšem parku po številu živali (big 5) ne bom razpredal v pismu, omenim naj le srecanje s soldier-ji, ki so ob reki Mari stražili prakticno le popotnike in turiste s puškami iz 1. svetovne vojne in na pol civilnih oblekah. Vstopnina je bila kar draga, cca. 40eur, prav tako so dragi hoteli na obrobju parka, za popotnike pa so najbolj primerni kampi, ki nudijo kar dosti udobja in adrenalina, ko v temi zagledaš rdece oci vodnih konjev ali slonov, še vec pa jih slišiš.
Seveda sem si zadal, da moram tokrat videti in
doživeti prave Masaje (ne plastic Masai-jev) in tudi zato sem se odlocil, da sem po pristnih savanah, po nekaj urah hoje, prišel v vas Masajev s 5 hišami. Kopica otrok, ki se je poskrila, se mi je pocasi zacela približevati šele potem, ko sem jim pokazal in, seveda, kasneje podelil nekaj dobrot in seveda, obvezno, svincnike. Vse sem lahko celo fotografiral, za kar sem se seveda predhodno zmenil s poglavarjem vasi in ocetom kakih 20 otrok, proti placilu. Drugih moških v vasi ni bilo, saj so bili, po moji oceni, s sinovi z živino, žene ali ženske pa so bile pred svojimi hišami.
Toliko zaenkrat, o Gambiji pa kdaj drugic, ker se sedaj ponovno odpravljam v Kenijo in sicer tokrat bolj na vzhodno, pušcavsko podrocje. Vrnem se pred Novim letom.
Tebi pa želim, da se iz Saharskih sipin vrneš živ!
Lep pozdrav!
Maček
 foto: Janin 

Kenija- Tsavo

V Keniji sem bil prvic leta 1998 kot turist, vendar mi popotniška žilica ni dala miru in sem jo iz varnega okolja hotela raje za 7, od 14, dni mahnil po svoje. Poleg bližnje okolice in res pristnega druženja z domacini, sem šel na svoj prvi safari z namenom, da bom ostal le 2 dni, v Tsavo West in Tsavo East, toda zavleklo se je na cel teden, ceprav ta nacionalni park omenjajo kot skromnejši. Nahrbtnik se mi je praznil, ker sem od navdušenja nad domacini v glavnem vse stvari, ki niso bile nujno potrebne, razdal. Po povratku v hotel sem užival v izredno toplem Indijskem oceanu in celil žulje na nogah v prepricanju, da se bom v Kenijo še vrnil. To se je zgodilo po slabem letu, ko sem se ponovno podal na Indijski ocean, nato pa s kolonialnim vlakom do Nairobija (vožnja traja 13,5 ur), nato z matatujem do zadnjega naselja, ki ima še vodo in elektriko - Naroka.
Od tu do nacionalnega parka Masai Mara pa je le še bore 4 ure vožnje po poti, ki je sicer vrisana v zemljevidu, v naravi pa je slab kolovoz in zaradi dežja, ki je padal prejšnji dan, skoraj neprevozen.
Maček

(se nadaljuje)
foto: Janin 

Maroko Sidi Ifni


 Marakesh je bl super!!! Vroc, ampak ta pravi. sicer mnogo turistov, ampak barantati je bilo uzitek. po marakesu smo picili na jug v Sidi Ifni -menda neko spansko mestece in katja je navdusila zanj. zvecer smo spet iskali prenocisce in spali slmo v majhni hisici brez vode in elektrike nad obalo; kjer sicer domujejo gardijeji de parking. Ti so nam prepustili dva modroca in eno deko ter celo sobico.
Ja, gardije de parkng je sicer najbolj pogosti poklic v Maroku. Kjerkoli ustavis se bo pojavil nekdo ki ti bo pomagal in mahal zrokami kam lahko parkiras - cetudi je ful placa - nakoncu pa zeli 2, 3 5 ali 10 dirhamov. V Sidi ifni smo najeli apartma danes pa smo v essaouri kjer smo do pet minut nazaj bili prepricani, da je petek in prejle sem izvedela da je sobota kar pomeni danes celodnevno voznjo do rabata ker v nedeljo vracamo avto!!! predvcerajsnjim pa smo prenocili na obali in se ponoci metali po atlantiku.  Kar naenkrat se nam zelo mudi torej kaj vec besed drugic - good bye!!!-

Petja Šega 
foto: Janin 

Maroko 8 Ouarzazate

Po velikih in malih dogodivscinah smo prispeli v marakes. Varno in utrujeni. Danes smo spâli na strehi restavracije v atlasu. Na eni strani je bila 100 metrska stena ki jz zjutraj zakrila sonce da smo lahko spali dve uri vec. Dan pred tem smo se ustavili v ouarzazete in sli gledan en castle - casbah - v ouarzazete pa smo prisli po dolgem furanju iz puscave - merzouga. Dva sva sla na camel treking in ker smo prisli pozno v to vas smo jahali teh 10 kilometrov dve ure po temi. Ker je bila Habibijeva grba za mojo rito pretrda sem ga zamenjala s Jimijem. Mohamed je pri eni oazi -beri 8 palm in dva sotora - odsedlal kamele in privlmekel dve peni. Ker nisva imela placane vecerje niti zajtrka kot ostalmi belci; katerih sicer ni blo veliko - tistih 6 italijanov je sicer zgledalo kot 20 ljudi, nama je mohamed prinesel tanjin in kruh in caj.
 Ja cena za tole veselje je bila 150 dirhamov po osebi. Lezla sva tudi na 205 metrsko sipino tri ure. Zgleda lazje kot je ampak tehnika po vseh stirih kar deluje!
Potem pa je ze padel ouarzazete kjer se je zacela poplava s turisti - tu v marakesu pa so skoraj samo beli!!! Prav grozno nabijajo cene tudi za parking. Avto dela ok.
Plan je se malo juzno od marakesa - ne vemo se natancno kam v essauro ziher; agadir bo verjetno predrag
Za zahodno saharo pa sploh nimamo casa
Lep pozdravcek vsem
Petja
(se nadaljuje) 
foto: Janin 

Maroko 7 el ksaibi



Ola, na kratko
smo v vasi v visokem atlasu el ksaibi - ni je na zemljevidu. to je neko letovisce za marocane. zvecer spilamo namizni fuzbal kjer sta tine in katja nepremagljiva - zaenkrat!!!!
sicer smo noc prespali dobesedno pod slapovi 120 metrov kjer smo nabavili nekaj deci figovega snopca ki je tam menda specialiteta. zabaval nas je en rastaman spali pa smo v dveh sotorih in se kopali v tolmunih reke. predtem smo bili v khenifri od koder smo se peljali na izlet do lak bleu - vsi so blazno hvalili to jezero kjer pa nas razen miljontih muh ni pricakalo nic posebnega.
navadili smo se na njihove tanjine-jed- in smo ze pravi expeerti za cene. nacrt poti je zdaj merzouga - ce bo slo po planu - kar verjetno ne bo.  toliko zaenkrat se beremo in res pester pozdrav v slovenijo
Petja Šega
(se nadaljuje) 
foto: Janin