Kenija 21 Zaprto Do Ponedeljka

 Izvedel pa sem, da v Zambijo ne vozi nobeden od tanzanijskih vlakov, pač pa Tazara. Tazaro (TAnzania - ZAmbia RAilways) so zgradili Kitajci in nima zveze z drugimi afriškimi železnicami. Postaja Tazare je bila velika in modernejša, nekaj kilometrov stran. Žal sem šele tam izvedel, da je zaprta do ponedeljka, bila pa je sobota.

Ko sem hotel nazaj v mesto, se je na že popolnoma polni avtobus vsulo toliko ljudi, da jim sploh nisem poskušal konkurirati. Vseeno sem imel srečo: voznik mi je pomigal naj vstopim kar pri njegovih vratih. Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 20 Jutro V Daru

 Zgodaj zjutraj se v afriških mestih ne dogaja kaj dosti. Po že drugi neprespani noči si nisem želel drugega kot postelje, a pri vseh cenenih hotelih sem zaman tolkel na vrata. Od nekoga od redkih mimoidočih sem izvedel, da nobenega ne bodo odprli pred osmo. Bom šel pa medtem pogledat, kako bo s potjo proti Zambiji.

Na železniški postaji so se že tlačili čakajoči, čeprav bodo blagajne odprli šele ob devetih. Slabo kaže: že prej sem slišal, da v Tanzaniji ni lahko dobiti prevoza.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 19 Precej Razrahljan

 Na eni od postaj smo se lep čas zadržali da smo naložili štirideset lesenih zabojev kokakole, ker je bilo prej treba premetati dvajset velikih vreč manioke, ki smo jih bili naložili na prejšnji postaji. Ne vem če sem prav razumel, a menda se za prtljago nič ne plačuje, ne glede na količino. Vsa prtljaga je bila seveda na strehi, pri nalaganju pa so živo sodelovali vsi potniki - fizično, ali pa vsaj z nasveti. Cesta ni bila nič boljša kot prejšnjo noč. Ko so nas malo pred peto uro ob prvem svitu pripeljali v Dar Es Salaam, sem se počutil precej razrahljanega.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 18 Zabava na avtobusu

 Za zabavo je skrbel kasetofon, ki je bil pred nekaj desetletji verjetno nov, zdaj pa so ga žice in elastika le komaj še držale skupaj. Njegov zvok sicer ni bil vrhunski - kot bi po asfaltu vlekel pločevino - zato pa je bila njegova glasnost maksimalna. Da bi kdo po nesreči zaspal, se ni bilo bati.

Tudi sicer je bilo za pestrost lepo poskrbljeno. Potnikov je bilo čedalje več (že ko smo odpeljali, je bil avtobus poln) in postanki so bili vedno daljši.

Vrata so bila spet samo ena, izstopali pa so praviloma samo potniki iz najbolj oddaljenih delov avtobusa.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)