Afrika s kolesom 15 Rafting na reki Zambezi

 12. teden
Po več kot tednu dni čakanja na vizo za Zimbabve sem obupal in iz Johannesburga poletel v Livingstone, mestece ob Viktorijinih slapovih v Zambiji. Razlog za naglico je bil zmenek z Moniko, ki se mi je v Zambiji pridružila za preostanek potovanja do Kilimanjara. Načrtovano snidenje ni potekalo najbolj gladko, saj je imelo njeno letalo iz Londona kar 16 ur zamude.

V Livingstonu sva si ogledala Viktorijine slapove, ki pa v tem letnem času zaradi malo vode niso najbolj mogočni. Druga zgodba je bil celodnevni rafting na reki Zambezi, saj je za to sedaj najboljša sezona in divjali smo čez vseh 23 brzic vseh stopenj od 5 do 1, razen čez brzico 6. stopnje z zloglasnim imenom Commercial Suicide, čez katero so vodiči sami prepeljali čolne, mi pa smo jih obšli po kamniti obali, ironično po ozemlju Zimbabveja.
Med vožnjo smo se štirikrat prevrnili in najhujša izkušnja je bila prav prva brzica (5.stopnje), tik pod Viktorijinimi slapovi, kjer smo se neuigrana mednarodna ekipa prevrnili in v divji vodi porazgubili.
Fedr
(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 14 Nazaj na konzulat

Spet sem sedel na vlak in se zapeljal do prestolnice Pretorije. Za 500 kilometrov poti vlak potrebuje kar 13 ur, tako da sem prispel ob štirih zjutraj. Na postaji sem počakal dobro uro, da se je zdanilo, nato pa odkolesaril do mladinskega hotela, kjer sem na vrtu postavil šotor. Odpravil sem se na konzulat, kjer so mi hitro povedali, da vize izdajajo le na konzulatu v Johannesburgu. Ker je bil petek, mi ni preostalo drugega, kot da vikend preživim ob bazenu.

Dan za menoj je v mladinski hotel prikolesaril Američan Scott, ki počasi zaključuje svoje triletno kolesarjenje po svetu. V kratkem naj bi se mu na števcu obrnilo 40.000 kilometrov, nazaj domov pa bo poletel iz Cape Towna. Kot sorodni duši sem mu z veseljem pokazal svojo knjigo Kilometri Sredozemlja, katero nosim s seboj namesto albuma s fotografijami, ki mi ponavadi služi za prebijanje ledu pri navezovanju stikov z domačini.

Besedilo v slovenščini mu je seveda bilo španska vas, ampak potem ko si je temeljito ogledal skoraj 300 fotografij, se je globoko zamislil in šele čez nekaj minut spet spregovoril: »Ko gledam tvojo knjigo, sem seveda nevoščljiv, obenem pa si zdaj želim, da bi svoje potovanje zastavil nekoliko počasneje, da bi prevozil manj kilometrov in si ogledal več stvari. V povprečju sem letno naredil skoraj enkrat več kilometrov od tvojih 8182, bil sem na vseh celinah sveta, ampak večinoma mi je v spominu ostala le cesta, neskončna cesta.«

Fedr

(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 13 Gnila slovenska diplomacija

11. teden

Pozen zaradi prebolele bolezni in naveličan monotone, z neskončno ograjo iz bodeče žice obdane pokrajine Južne Afrike, sem se odločil, da iz Bloemfonteina do Musine, zadnjega mesta pred mejo z Zimbabvejem, potujem z vlakom. Kolo in prikolico sem naložil v poseben vagon za prtljago in se podal na 30-urno potovanje, med katerim sem v Johannesburgu moral osem ur čakati na povezavo. Večina vlakov tod vozi le po enkrat na dan, nekateri pa celo samo enkrat na teden.

V Musini sem spet zajahal kolo in se zapeljal do 16 kilometrov oddaljenega mejnega prehoda, v dobri veri, da državljani dežel Evropske skupnosti vizo za vstop v Zimbabve lahko pridobimo na meji. Žal se je izkazalo, da smo še vedno državljani tretjega sveta, ki morajo po vizo na konzulat. Vodja izmene, do katerega me je napotila mejna uradnica, mi je na očitek, da sem informacijo o pridobitvi vize dobil na njihovi spletni strani, oholo odgovoril, da ne smeš verjeti vsemu, kar prebereš na internetu.

 Tako se ponavlja stara zgodba, ki me spremlja med potovanji po celem svetu, od Avstralije, prek srednje Amerike - kjer morajo Slovenci za nekatere države na vizo čakati kar mesec dni, do Sredozemlja, kjer nam je vstop omejen celo v najbolj turistične države, kot sta Turčija in Maroko. 

Gnila slovenska diplomacija nam v vseh letih samostojnosti ni uspela zagotoviti niti približno takšnih potovalnih pogojev, kakršne imajo na voljo državljani držav prvega sveta. Razlog verjetno leži v tem, da je komunikacija z državami drugega in tretjega sveta, ki so za popotnike najbolj zanimive, za našega večnega ministra premalo glamurozna.

Fedr

(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 12 Tropska vročica

10. teden

Minil je teden brez kolesarjenja, čeprav sem geografsko naredil precejšen premik. Vročica, ki me je pokosila pred Romo, se je kar vlekla, žal pa sem imel v prvi pomoči le pol doze antibiotikov. V lokalni kliniki, kjer dela dežurna sestra, pacienti pa oboleli predvsem za AIDS-om, so mi zatrdili, da nimajo nobenih zdravil.

Z Mickom, lastnikom gostišča, čigar družina že tri generacije živi v Lesothu, sva prebrskala škatlo naključnih zdravil, ki jih gostje puščajo za seboj. Našla sva dve zaprašeni škatli različnih antibiotikov, in eden od gostov, Nemec Johann, sicer upravnik bolnišnice, mi je svetoval katere naj izberem. Rok trajanja jim je potekel pred letom in pol, ampak v nekaj dneh so opravili svoje delo in tropska vročica se je polegla.

Med okrevanjem sem se spet odpravil v prestolnico Maseru in ravno naletel na štart tradicionalne motociklistične dirke The Roof of Africa , ki vsako leto poteka po Lesothu. Podobno dirki Pariz-Dakar, katere cilj sem pred dvema letoma ujel med kolesarjenjem po Sredozemlju, vendar kakšne tri lige nižja kategorija.

Kljub izboljšanju se nisem počutil dovolj močnega, da bi se spopadel z mogočnimi gorami Lesotha, zato sem z veseljem sprejel Mickovo ponudbo, da me s poltovornjakom odpelje v Bloemfontein (fontana cvetja po afrikansko), prestolnico province Free State.

Fedr

(se nadaljuje)