11. teden
Pozen zaradi prebolele bolezni in naveličan monotone, z
neskončno ograjo iz bodeče žice obdane pokrajine Južne Afrike, sem se odločil,
da iz Bloemfonteina do Musine, zadnjega mesta pred mejo z Zimbabvejem, potujem
z vlakom. Kolo in prikolico sem naložil v poseben vagon za prtljago in se podal
na 30-urno potovanje, med katerim sem v Johannesburgu moral osem ur čakati na
povezavo. Večina vlakov tod vozi le po enkrat na dan, nekateri pa celo samo
enkrat na teden.
V Musini sem spet zajahal kolo in se zapeljal do 16
kilometrov oddaljenega mejnega prehoda, v dobri veri, da državljani dežel
Evropske skupnosti vizo za vstop v Zimbabve lahko pridobimo na meji. Žal se je
izkazalo, da smo še vedno državljani tretjega sveta, ki morajo po vizo na
konzulat. Vodja izmene, do katerega me je napotila mejna uradnica, mi je na
očitek, da sem informacijo o pridobitvi vize dobil na njihovi spletni strani,
oholo odgovoril, da ne smeš verjeti vsemu, kar prebereš na internetu.
Tako se ponavlja
stara zgodba, ki me spremlja med potovanji po celem svetu, od Avstralije, prek
srednje Amerike - kjer morajo Slovenci za nekatere države na vizo čakati kar
mesec dni, do Sredozemlja, kjer nam je vstop omejen celo v najbolj turistične
države, kot sta Turčija in Maroko.
Gnila slovenska diplomacija nam v vseh letih
samostojnosti ni uspela zagotoviti niti približno takšnih potovalnih pogojev,
kakršne imajo na voljo državljani držav prvega sveta. Razlog verjetno leži v
tem, da je komunikacija z državami drugega in tretjega sveta, ki so za
popotnike najbolj zanimive, za našega večnega ministra premalo glamurozna.
Fedr
(se nadaljuje)
