Kenija, 7

Avto plava po peščenih tleh in ko se čez planoto začnemo spuščati v dolino se za prvim ovinkom kot fatamorgana prikaže vas plemen Gambra in Borana.
Plemeni sta nomadski, zato se selijo skupaj s živino in kamelami. Nekatera bolj bojevita ljudstva iz bližnje Etiopije napadajo svoje "sorodnike" na Kenijski strani meje. Boj za živino je neizprosen in vladnim mogočnikom v Nairobiju je kaj malo mar za ljudi na pozabljenem in obubožanem severu države.
Za vodiča po vasi se nam ponudi Hasan (Tache).
- Guide You need a guide? Potrebujeta vodnika? Jaz najboljši... Jaz pokazati vam vse...
- Hodiš v misjonarsko šolo? sem vprašal malega razbojnika.
- Yes missionary school. I' m so happy if I can pray ... tako srečen sem če lahko molim. In ker bom končal šolo bom morda lahko dobil službo v mestu.
- In koliko stane šola?
- 500 šilingov ... 7 dolarjev za tri mesece. Now, jaz živim v velika družina, ampak suša v tem času in slaba hrana za krave, ki jih nemogoče prodati. So my friend I need money for school ... zelo draga je šola! Če bi lahko kaj prispeval?!
Prišli smo do prvih kolib iz slame in ko sem prislonil aparat so planili proti nam:
Matej Špenko
 (se nadaljuje)

Kenija 6, Turkana

Tale novi predsednik ... naslavljajo ga z “his excelency” njegova ekcelenca - Daniel Toroitich Arap Moi, pripadnik ljudstva Kalenjin (op.a.).
Obiskoval je misijonarsko osnovno šolo, potem je odšel študirat v Nairobi in menda ima sedem diplom. Vsaj tako govorijo! Pod njegovim vodstvom se je korupcija in raven razdeljevanja služb močno povečala. Zelo sposoben mož, vsekakor. Sposoben predvsem zase za svoje pleme in njegove politike. Od leta 1991 naprej vsi projekti v državi stojijo. Denar se enostavno zgubi in konec!
V času Angleškega kolonializma je bila država med najbolj razvitimi v Afriki, z zelo dobro infrastrukturo, danes pa ... prekleto, drug teden bodo uvedli redukcije vode in elektrike dvanajst ur dnevno, to bo trajalo do konca sušne dobe.
Vozimo se proti Turkani čez puščavo Čalbi in to je enostavno "ekonom lonec" Afrike. Zelene planote je zamenjalo vse redkejše grmičevje, ki se že umika puščavi. Pesek bode in se zažira v oči, le veter nam prijazno boža obraz. Temperature čez dan dosežejo do petinpetdeset stopinj.
Matej Špenko
 (se nadaljuje)

Victoria falls

foto: Janin

Kenija 5 - safari

Z jeklenimi nosilci ojačano podvozje, vitel, vzmeti, kakršne uporabljajo kamioni, dodatni stabilizatorji, zajemalnik zraka nad kabino, reduktor, dve zapori diferencialov, stalni štirikolesni pogon in veliko vozniške spretnosti - vse to omogoča, da se lahko premikamo po navidez neprevoznih cestah.
Šotore smo postavili petdeset metrov nad reko od koder je bil čudovit razgled na črede slonov in vodnih bivolov. Po grmovjih so še poležavali zaspanci in se v skupinah premikali ob jezeru
Zvečer se pogrejemo ob kaminu in skodelici čaja in se vrnemo v čase kolonialne gospode.
- Jomo Kenyatta, prvi predsednik neodvisne Kenije sploh ni bil slab možakar, celo nekaj dobrega je naredil za državo. Že, že, seveda je tudi on kradel in nasprotja med plemeni zatiral s silo, toda v primerjavi z današnjimi mogočneži v Nairobiju in lokalnimi veljaki po okoliških mestih je bil pravi amater.
Matej Špenko
 (se nadaljuje)

Kenija, Sumburu 2

Vročina popoldneva je pojenjala čele potem, ko je sonce že tonilo za obzorje. Utaborili smo se na jasi med drevesi in se naselili v idilične šotore. Posedli smo se okoli tabornega ognja in si izmenjevali požirke iz flaškončkov. Le naša dobra tetka Karen je bila zaprepadena nad Jegrom, ki je šel h koncu:
Jej-jej, kaj boste pa potem pili, ko vama bo zmanjkalo Jegra je bila pomalem zgrožena nad našimi pivskimi zalogami.
V daljavi se je slišalo rjovenje levov in ko je debela luna že zarezala globoko v noč smo se - rahlo mehki v kolenih - spravili k počitku.
Že zgodaj zjutraj, ko se sonce še ni dvignilo nad pokrajino v rezervatu Sumburu, je bil čas za odhod proti severu. Cesta se je dvigala proti vrhu hriba in potem preko gozda do vrha planote na višino 1700 m. Toyota Landcruiser je tulila, ko je David pritiskal na plin avtomobila, ki je imel za seboj več kot 230.000 km Afriških cest.
Matej Špenko
 (se nadaljuje)

Lov na pitona 3

Lov na pitona 2

hunting python 2

Lov na pitona 1

hunting for python 1

Mavretanija 1- oddaja Popotnik

Mavretanija 1- oddaja Popotnik

Kenija, Sumburu

Mi pa smo bili drugačni. Toyota je okrašena kot novoletna jelka v predbožični Ljubljani. Spredaj ob vitlu sta bili privezani kanti z vodo, šotori, ročke z bencinom, naši ruzaki in ostala krama pa so bili natrpani v prikolici, ki smo jo vlekli zadaj.
Čudovita družba smo iz štirih celin, šestih držav in devet nas je. Kot sem že omenil je naš voznik David prijeten mož, ki ve, kako s popotniki. Kuharju je ime Peter in je 65 letom navkljub še neverjetno vitalen. Resen mož, ki zna z veliko improvizacije na nekaj polenih pripraviti kosilo, zajtrk in večerjo z obvezno sladico.
Pretreseni od poti smo po strugi napol presušene reke odšli do vasi plemena Sumburu. Bome, borne kolibe iz vej in blata, obdane z bodičastim rastlinjem, ki je služilo kot ograja, so se zarisale na vrhu hriba.
- Vstop v vas stane 500 šilingov ... 7 dolarjev. In če ne plačate ne morete noter, preprosto, je razložil naš vodič Boxon (Lekiluai).
- Ma' ta je čist zmešan. Tolk' pa ne damo. Ne plačam! Ajd' gremo naprej!
Boxon pripoveduje o slabi plači v kampu, kjer kuha in skrbi za popotnike. Šestdeset dolarjev na mesec zasluži.
Osem krav mora fant plačati za ženo, krava pa stane 20.000 šilingov ... 300 dolarjev.
- Ob moji skromni plači bom delal samo za žensko skoraj tri leta, je bil obupan nad svojim položajem.
Matej Špenko
 (se nadaljuje)

Kenija, Snubljenje med levi

Po transafriški avtocesti smo se tovorili proti severu. Cesta se je vlekla ob vznožju Mt. Kenije, kjer je asfalt počasi spremenil v luknjasto varianto, nekaj kilometrov zatem prešel v makadam in potem v kolovoz z ogromni skalami.
- Fjuuu, kakšna cesta. A gremo na Camel trophy? Avtocesta, ha, ha!
V nacionalni park Samburu game reserve smo prišli po sedmih urah vožnje. V parku se nahajajo levi, sloni, kafrijski bivoli, krokodili, zebre, opice, gazele, dik-diki, divji prašiči, antilope, hijene in žirafe, ki so stegovale svoje vratove do vej akacijevih dreves.
Večina turistov z nekaj tisoč dolarji "drobiža", ki hodijo po teh krajih si seveda želi videti živali (the big five ... velikih pet): slon, nosorog, žirafa, lev in leopard. Zadnji modni krik pa so poleti s pisanimi baloni, z zajtrkom in šampanjcem za 400 (!) dolarjev na osebo. V bližini pa apatične živali in domorodci, ki jim vse skupaj ni nič več jasno. Kaj neki bi o tem napisal Hemingway in kaj si o tem mislijo vnuki njegovih vodnikov, katerih deželo, ponos in kulturo je opisal tako tankočutno?!
Matej Špenko
 (se nadaljuje)

Damara, Namibija

Foto: Janin

Jezero Turkana je ekonom lonec Afrike

Kenija, 
Po plemenskih prostranstvih vzhodne Afrike, kjer živijo najbolj presenetljiva ljudstva našega časa.
V Gametrackerju, ki velja za zanesljivo popotniško agencijo in med drugim organizira tudi safarije z džipi v oddaljene predele severne Kenije, so bili zelo prijazni:
-Yes, yes ... Slovenci, pred pol leta so bili tukaj. S tremi džipi so za štirinajst dni so odpotovali na sever do Turkane. Krasna skupinica, res!
Osem dnevni safari, do jezera Turkana bo kar pravšnja injekcija adrenalina in enkratna priložnost da si s Katjo ogledava živali in plemena na severu Kenije in finančno še nekako vzdrživa. Damaris Kirangi, simpatična predstavnica Gametrackersa nama je predstavila plan poti:
- 1800 kilometrov v osrčje severnega teritorija boste potovali s posebno prirejenimi džipi, se vozili po najslabših Afriških cestah, videli deževni gozd ob Mt. Kenyji, prečkali puščavo Čalbi in prišli do Jezera Turkana, kjer živijo raznovrstna plemena...
Vredu, sva se strinjala midva! 400 dolarjev na osebo, za osemdnevno avanturo. Pošteno! Vključeno: hrana, spanje v šotorih in v lokalnih bomah, šofer, kuhar, vstopnine v nacionalne parke in Afriškim razmeram prirejen džip.
Naš voznik David je prijel za volan Toyote Landcruiser in bili smo na poti. Ha, kako enostavno!
Matej Špenko
 (se nadaljuje)

Dahab 2

V resnici je tako, da ponoči hodite (vidi se malo) in vas obdaja nepopisen mraz. Vmes lahko zgrešite pot, če greste okoli, saj  ni nobenih smerokazov. In potem, ko prispem na vrh ins e okrepčan v nepozabnem in enem najbolj mzrliz noči z čajčkom, čakam na sončni vzhod. V malih kolibah si lahko sposodite deke, tak mraz je. In en Rus me vpraša:
“Kolikokrat si že bila na tej gori?“
„Prvič in zadnjič,“ odgovorim.

Potem se odeta v vetrovke, spalko podam na en kamen in čakam, da se prebudi sonce. Zmrzujem. Še vedno je nepozaben mraz. Nekateri spremenijo nogavice v rokavice. Nato se prikaže sonce in osvetli gore. Povsem normalno, nič posebnega in nič novega.
Groza. In to je sončni vzhod, ki ga ne smete pozabiti. Absolutno toplo priporočam podvig na sveto goro v popoldanskih urah ali jutranjih, močno pa – zaradi nizkih temperatur – odsvetujem nočne podvige.
In ob vrnitvi, ko sem bila povsem razočarana, mi je El Bulti rekel, veš, zate imam danes pripravljen posebnen program. Pokazala ti bom najbolj čudovit sončni zahod, ko se sonce ob zatonu preliva med gorami in morjem.
„Ah, El Bulti, za danes imam dovolj sončnih barv,“ odvrnem.
„Ne veš, ta je nekaj posebnega, tako čudovite barve, ga moraš videti,“ me prepričuje.
In sem ga. In spet se je ponovilo že doživeto.

Andreja Jernejčič

EGIPT, Dahab

V čudovitem popotniškem mestu Dahab sem srečala Mohameda El Bultija, starejšega prijaznega Egipčana, ki se že 20 let ukvarja s turizmom. Prvi večer me je povabil na večerjo v pravo vaško restavracijo, kjer so postregli z okusnim, močno zapečenim piščancem, omako, rižem z nekaj prilogami in mešano solato. Da je bila večerja sveže pripravljena, mi je na koncu večerje potrdila nad manoj viseča odrta ovca, ki je prej nisem opazila.
Mohamed El Bulti ima hotel s 14 sobami, ki so zelo romantično opremljene. Zame je skrbel kot oče, skrbno pa se obnaša tudi do drugih gostov. Organizira številne izlete: recimo v puščavo čez dan ali v puščavi preživeti nepozabno noč, potapljanje z masko, treking pohode med čudovite hribe, jahanje kamel, obisk Beduinov in še bi lahko naštevala.
En dan sva se potapljala z masko (snorkanje). Blizu mesta se namreč na obe strani razprostirajo najboljša in tudi najslavnejša mesta za opazovanje pisanega in pestrega podvodnega sveta s številnimi koralami in ribami. Ko sva skupaj snorkala, se je spustil približno dva metra v globino in ujel eno pisano ribo z modrimi črtami. »U, ta bo pa super za slikanje,« mu rečem. On pa: »Ja in za pojest«.
V bližini pa je tudi sveta gora Sinaj (gre za Gebel Musa ali Mojzesevo goro, za katero Kristjani, judje in muslimani verujejo, da je tista gora, na kateri je Mojzes dobil 10 zapovedi, na katero vas vabijo številne agencije. Največ ponudb je, da se na goro povzpnete ponoči in si zjutraj ogledate nepozaben sončni vzhod. Vsaj tako vam zatrdijo.

Andreja Jernejčič 
(se nadaljuje)

Himba, Namibija

Foto: Janin

Etiopska hrana

Etiopska hrana je zelo zanimiva. Osnovna jed se imenuje indžera in je nekakšna zelo velika palačinka. Narejena je iz moke (iz Etiopskega žita imenovanega tef) in vode, ki ju zmešajo in nato pustijo nekaj dni, da testo prične vreti. Po treh ali štirih dneh vlijejo testo v ponev in spečejo le na eni strani. Rezultat je nekoliko kiselkasta, a dobra palačinka. To indžero nato položijo na krožnik, na njo pa nasujejo eno ali več različnih kuhanih omak.
Etiopci so strastni mesojedci (a ne jedo svinjine), zato so omake večinoma mesne. Zmleta govedina, na koščke narezana pečena ovčetina ali pa najboljša jed – Doro Wat, nekakšen golaž s kurjim bedrom in trdo kuhanim jajcem, vse pa dobro začinjeno s posebni začimbno mešanico imenovano berberi, ki vsebuje kar 16 različnih začimb, med drugim tudi precejšnje količine močnega čilija. Odlične so tudi Etiopske zelenjavne jedi, ki pa se jih pogosto da dobiti le v postnem času, saj Etiopci smatrajo zelenjavne jedi za hrano revežev in želijo jesti le meso.
Kosilo pa lahko vedno zaključiš z dobro kavo, saj je Etiopija domovina te pijače. Ime kava menda izvira iz imena Etiopske pokrajine Kaff in po vsej Etiopiji še danes gojijo kavo, ki je eden glavnih izvoznih artiklov. Pomemben del etiopske kulture je kavna ceremonija. Kavo v lepem glinastem vrčku skuhajo na žerjavici, na katero dodajo nekaj kadila iz smole, ki napolni celoten prostor s prijetnim vonjem in odžene dim. Kavo nato skuhajo trikrat zaporedoma iz iste osnove. Tretja je resda že nekoliko vodena, a še vedno zelo okusna.
Dr. Gregor Majdic

Etiopija Lalibela 2

Ko so končali deveto cerkev, pa se je Lalibeli ponoči v sanjah prikazal Sveti Jurij, zaščitnik Etiopije. Sveti Jurij se je Lalibeli potožil. 'Različnim svetnikom si posvetil prelepe cerkve', mu je menda dejal, 'le meni nisi posvetil nobene'.

Lalibela se mu je v spanjah opravičil in obljubil, da bo napako popravil. In res so takoj naslednji dan pričeli s klesanjem še zadnje, desete cerkve, ki je še danes najlepša in je posvečena svetemu Juriju.

Lalibela, kot se je mestece Roha kasneje preimenovalo, stoji v strmem bregu na višini 2700 metrov. Med hišami vodi slaba makadamska cesta, prevozna le s terenskimi avtomobili. A domačini tako največ uporabljajo osle in jih taka cesta ne moti. Po kratkem sprehodu skozi vasico pa ugledaš kamniti cerkve. Prva je običajno prav tista, ki vleja za najlepšo, cerkve svetega Jurija.

Prekrasna stvaritev človeških rok (ali deloma angelskih, če verjamemo izročilu). Cerkev je vklesana v pobočje hriba. V skalnati hrib je izklesana 15 metrov globoka jama, sredi katere pa so že med klesanjem pustili kamnito gmoto, iz katere so nato izklesali 15 metrov visoko kamnito cerkev s tlorisom v obliki križa. Res izjemno delo, ki ga nekateri imenujejo osmo čudo sveta, sploh ko vidiš, da je takih cerkva izklesanih iz žive skale kar deset v Lalibeli, nekaj pa še v okolici.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Etiopija Lalibela,

bolj vas kot mesto, je bila Lalibela glavno mesto Etiopskega cesarstva v 12 in 13 stoletju. V tistem času se je mesto imenovalo Roha in v njem je vladal mlad kralj imenovan Lalibela. Kralj je imel hudega nasprotnika v svojem bratu Harbaju, ki se je sam želel dokopati do prestola. Da bi se znebil brata, je Harbaj dal Lalibeli strupen napoj, ki pa mladega kralja ni ubil, temveč ga je le spravil v tri dni trajajoč blodeč spanec. V tem času so angeli ponesli Lalibelo v nebesa, kjer je dobil naročilo od Boga, da mora postaviti kamnite cerkve in tudi navodila kako naj te cerkve izgledajo. Ko se je Lalibela zbudil iz svojega spanca je razodel svoje videnje in kmalu se je pričela gradnja cerkva, kot jih je v sanjah videl kralj. V okolici Rohe so izklesali devet cerkva. Delo je hitro napredovalo, saj so podnevi delali človeški klesarji, ponoči pa je delo nadaljeval sam Lalibela ob pomoči angelov.
Dr. Gregor Majdic
 (se nadaljuje)

Etiopija Aksum

Aksum
je danes majhno mesto, ki ne daje nobenega vtisa, da je bilo nekdaj glavno mesto tako pomembnega cesarstva, kot je bilo Aksumsko ob začetku našega štetja. Na višku moči je segalo Aksumsko cesarstvo tudi preko Rdečega morja v današnji Jemen in je obvladovalo morske poti preko rdečega morja proti Indiji. Na ta način je imelo nadzor nad velikim delom trgovine z začimbami in drugimi dobrinami iz Azije, po katerih je bilo že takrat povpraševanje pri Grkih in Rimljanih. Prav iz Aksuma naj bi bila tudi kraljica iz Sabe, ki je imela otroka z judovskim kraljem Salomonom. Otrok, Menelik I, velja za začetnika Etiopske cesarske rodbine in tudi zadnji Etiopski cesar, Haile Sellase, je trdil, da njegov rod izvira neposredno iz Menelikovega in je torej sam Salomonov potomec. Menelik naj bi v Etiopijo prinesel skrinjo zaveze in ta je menda še vedno shranjena v majhni kapelici sredi Aksuma. Ali je ot res pa ve le varuh skrinje zaveze, star duhovnik, ki mu, ko se bliža smrti, določijo naslednika, ki naprej varuje kapelo in njeno skrivnost.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Etiopija Severno od Gondarja

Severno od Gondarja se pričenja najvišje etiopsko gorovje, gore Simien, sredi katerega leži tudi najvišji etiopski vrh, kar 4620 metrov visoki Ras Dashen. Simienske gore so izjemno lepe.

Ko se pripelješ na vrh prelaza malo naprej od mesta Debark, ti kar zastane dih. Odpre se ti pogled na visoke sklane stolpe, strma pobočja, globoke prepade, a prav vse strmine so porasle z rastlinjem, ki obarva celotno gorovje v čisto posebno, izjemno intenzivno zeleno barvo. Med gorami se plazijo številni potočki, ki pogosto padajo čez strma pobočja v krasnih slapovih. Najprej ti ni čisto jasno, kje bo avtobus sploh peljal, a po sredini prepadne stene je zgrajena stara cesta, ki so jo uredili še Italijani, ko so bili v teh krajih. Tako se avtobus počasi spusti navzdol po prepadnem pobočju, a čim doseže dno doline se po prečkanju reke cesta prične zopet vzpenjati.

Na poti iz Gondarja v Aksum se v enem dnevu tako pelješ kar čez šest visokih prelazov in skozi okno opazuješ zares prečudovito pokrajino. Le strah te ne sme biti višine in slabe ceste, saj je z ostrih ovinkov na ozki makadamski cesti pogosto dober razgled globoko v doline.
Dr. Gregor Majdic
(se nadaljuje)

Etiopija Gondar

Naslednja postaja na t.i. zgodovinski poti je Gondar, ki je bil v 17 in 18 stoletju prestolnica Abesinskega cesarstva. Cesarju Fasiladasu se je namreč neke noči sanjalo, da mora ustanoviti novo prestolnico, katere ime se bo začelo s črko G. Baje je cesar kar nekaj časa iskal pravo mesto, dokler ni odkril Gondarja in si ga izbral za svojo novo rezidenco, kjer je nato sredi 17. stoletja postavil mogočen grad. Z nasveti mu je verjetno pomagal nek Portugalski jezuit, saj je grad močno podoben evropskim gradovom, vendar pa so ga, zagotovo postavili domačini. Potomci cesarja Fasiladasa pa niso želeli zaostajati za svojim predhodnikom. Tako je že njegov sin zgradil poleg očetovega gradu svoj nekoliko manjši grad, in temu zgledu je sledilo še nekaj generacij, tak oda je v nekaj desetletjih tu nastal cel kompleks grajskih poslopij, ki so prav dobro ohranjena še danes. Že v tistih časih so skrbeli za zdravje in higieno, zato so imeli v enem od gradov tudi savno oziroma turško kopel. Zanimiva je garderoba, v kateri so se slekli pred vstopom v samo turško kopel – za obešalnike so namreč v zid vzidali kravje rogove, ki molijo iz zidu še danes.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Etiopija Slapovi Modrega Nila, jezero Tana

Slapovi Modrega Nila niso edina zanimivost v okolici Bahar Darja. V jezeru Tana leži mnogo otočkov in na številnih od njih so postavljeni stari samostani. S čolnom se odpelješ po jezeru, ki je kljub svoji velikost zelo plitvo, saj nikjer ne preseže globine 10 metrov. Samostani na otočkih so večinoma stari po nekaj sto let in so vsi okrogle oblike, sestavljeni iz treh krogov.

Osrednji prostor, v katerega lahko vstopijo le posvečeni možje, se pravi menihi in duhovniki, je obdan z dvema okroglima hodnikoma, po katerih se lahko sprehodijo tudi obiskovalci. Notranjost samostanov je večinoma zelo lepo poslikana s prizori iz svetega pisma. Skoraj v vsakem samostanu je vsaj kakšna slika Svetega Jurija, ki se bojuje z zmajem. Sveti Jurij je namreč zaščitnik Etiopije in zaradi tega izjemno popularen svetnik. Njegov god je eden največjih etiopskih praznikov, po Svetem Juriju pa so poimenovali tudi vrsto piva, ki je, mimogrede, zelo dobro.

V večini samostanov imajo manjše zakladnice, v katerih hranijo različne krone in križe, ki so jih pred stoletji darovali kralji in drugi veljaki ob obiskih svetih krajev. V nekaterih zakladnicah hranijo tudi izjemno lepa stara sveta pisma, pogosto napisana še na roko pred več kot 500 leti. V samostanu Svetega Gabrijela tako hranijo knjigo stare zaveze iz 13 stoletja, še bolj zanimiva pa je sicer nekoliko mlajša, iz 15 stoletja, ilustrirana izdaja nove zaveze z izjemno lepimi ilustracijami.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Pot iz Adis Ababe do mesta Bahar Dar 2

Etiopija
Modri Nil (ki pa je bil, resnici na ljubo, bolj rjavi kot moder) naredi skoraj cel krog po Etiopiji, nato pa teče naprej v Sudan, kjer se pri Kartumu, glavnem mestu Sudana, združi z Belim Nilom in skupaj nato tečeta skozi Sudan in Egipt do Sredozemskega morja. Modri Nil teče naravnost iz jezera Tana, po kakšnih 30 kilometrih pa pada preko skoraj 50 metrov visoke skalne stopnje v izjemno lepih slapovih.
Etiopci so izjemno prijazni ljudje. Veliko jih govori angleško, otroci praktično vsi, saj imajo dobro urejeno šolstvo. Ker so turisti pričeli obiskovati Etiopijo bolj pogosto šele v zadnjih letih smo jim belci še vedno zanimivi, zato po ulicah kar naprej poslušaš klice: »You, you! Farendži!« Farendži je beseda, ki menda izvira iz besede Francoz in jo danes uporabljajo za vse tujce. A kljub temu, da se vzkliki »Ti, ti, tujec«, kot bi najboljše prevedli zgornje besede, slišijo precej nevljudno, niso mišljeni tako. Eden od Etiopskih pozdravov je namreč približno podoben našemu »Ti!«, tujci pa pač res smo, saj se od njih razlikujemo že po barvi kože. Predvsem pa so ti pozdravi večinoma zares mišljeni iskreno, otroci te pozdravljajo, ti podajajo roko in z nasmehom stečejo stran, ko jim sežeš nazaj v ponujeno roko.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Pot iz Adis Ababe do mesta Bahar Dar

je dolga, kar en dan in pol, a zanimiva. Predvsem spust z visokega platoja do soteske modrega Nila in nato ponovno vzpon na višino 2000 metrov. Velik del Etiopije namreč leži na nadmorski višini preko 2000 metrov. Pokrajina je ves čas intenzivno zelena. Številna polja ob poti so lepo obdelana in kar težko je verjeti, da je bila v tej deželi lakota. A stvari postanejo bolj razumljive če vemo, da v Etiopiji ni bilo lakote zaradi dejanskega pomanjkanja hrane, temveč je bil to le del taktike v državljanski vojni, ko je oblast skušala izstradati svoje nasprotnike. Tri zaporedna leta suše so sicer pripomogla k temu, da je bilo hrane nekoliko manj na posameznih področjih, a v celi Etiopiji ni primanjkovalo hrane, le dobro je bila shranjena in zastražena v skladiščih. Zaradi tega tudi zelo odmevni koncerti Band Aid in podobno niso imeli pravega učinka, saj je hrana večinoma končala v rokah oblasti in ni prišla do ljudi, ko so jo zares potrebovali.
Bahar Dar leži na obali velikega jezera Tane, ki je veliko več kot ena desetina Slovenije. Iz jezera Tana izvira eden od dveh krakov reke Nil, Modri Nil ali Abbay, kot ga imenujejo domačini.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)

Etiopija Avtobusni promet

je v Etiopiji kar zgledno urejen. Avtobusi vozijo le podnevi, zaradi česar vsi avtobusi krenejo na pot ob zori. Na avtobusni postaji je potrebno biti ob 6 zjutraj in po kakšni uri pakiranja avtobus običajno krene okoli 7. No, ob 7 po našem načinu štetja časa. Etiopci namreč to počnejo drugače. Čas začnejo šteti ob začetku dneva, ko se zdani. Po naše 7 zjutraj je tako v Etiopiji 1, po naše 12 opoldne pa je za Etiopce 6. Ne štejejo pa le ur drugače. Uporabljajo tudi svoj koledar. No, ne čisto svoj. Ko smo Evropejci pričeli uporabljati gregorijanski koledar, so Etiopci obdržali julijanski koledar.  idealno, če se želite počutiti nekaj let mlajše. Načini polnjenja avtobusov so tudi svojevrstni. Vozovnice je potrebno kupiti en dan vnaprej, in na nekaterih postajah na vozovnicah označijo tudi številke sedežev. A številke sedežev niso namenjene sedežnemu redu, temveč po zaporednih številkah sedežev sprevodnik postavi vrsto čakajočih ljudi še pred vstopom v avtobus. Tako nastane lična vrsta in ko se končno odprejo vrata avtobusa vstopajo potniki po vrsti v avtobus, nato pa se usedejo kamor želijo. Je pa tudi na avtobusih red, sedežev je sicer pet v eni vrsti in ne le štirje kot v Evropskih avtobusih, a potnikov je le toliko kot sedežev, tako da pretiranega drena ni. Tudi vozovnice redno pregledujejo, proti koncu vožnje pa sprevodnik od vseh potnikov pobere vozovnice. A ne zaradi arhiviranja ali česa podobnega. Ko namreč zbere vozovnice od vseh potnikov odpre okno in vozovnice poletijo v zrak. Teorija o razpršenosti odpadkov ali kaj drugega, kdo bi vedel.
Dr. Gregor Majdic  (se nadaljuje)