V Luxorju sva cele tri dni uživala, fotografirala, se sprehajala med čudovitimi templji, med sfingami, grobnicami, stolpi in raznimi spomeniki. Čeprav sem si vedno govoril, da me Egipt nič posebno ne privlači, so bile sedaj tu stvari, ki so me izredno prevzele, katere sem občudoval, si jih ogledoval z velikim zanimanjem, kupoval knjige, prebiral prospekte in oblezel vse, kar se je dalo. To je res čudovito mesto, sicer z eno napako, ki me je motila: na tisoče turistov iz vsega sveta, ki se zbirajo tu, v tej turistični meki, k temu primerne so tudi cene in vse mogoči trgovci. Ljudje niso ljubeznivi, njihov cilj je le, da iz turistov izvlečejo čim več denarja.
In sploh bi lahko o trgovcih in cenah napisal celo reportažo. Bil sem utrujen od večnega pregovarjanja. V hotelih, ob hrani, vodi, fotografiranju o vrstnem redu, na cestah o milu v supermarketu, o cestnini, kjer je običajno ni, a jaz sem prav prvi, ki mora plačati in tako naprej o vsem mogočem. Pregovarjali se nismo le pri vstopninah in črpalkah. Resnično je to utrujajoče in pobere veliko energije in časa. Dogovorjena cena za dva obroka, za katero mi pred jedjo potrdi 3X, velja potem, ko hrano pojeva cena le za en obrok hrane. Pustil sem le dogovorjeno ceno, ga poslal nekam…. in odšel. A on mi pri tem zakliče:” Welcome to Egypt!”.
Ali naslednji primer: vprašal sem na začetku, koliko bo to stalo. Natakar mi reče:” ni problema, vi mirno sedite, pojejte, nato boste plačali.” No, in potem nama je zaračunal toliko, da bi lahko za ta denar, nekje drugje jedla cel teden. Ali v supermarketu, kjer mi je hotel za milo zaračunati še enkrat toliko, kot je sicer. Ko sem ga opozoril, da je cena na artiklu za polovico manjša, je le zaračunal dejansko ceno. Tako je bilo na vsakem koraku, dan za dnem. Velikokrat sem jih presenetil, ker sem se pogajal za ceno, zato so me spraševali ali sem Nemec. Niso slutili, da imajo opravka z “balkancem”, ki ima že kar nekaj izkušenj iz arabskih dežel in da sploh ni tako neizkušen, kot sem morda deloval s fotoaparatom v spremstvu urejene Irene.
Kmalu sem pogrešal potovanje na motorju zvok ……… po pustinji, zato sva se odpravila na potovanje proti severu. Do Sueza, sva imela približno 1000 km čudovite pokrajine in do Rdečega morja še kakih 300 km. Policijski konvoj naju bo spremljal le še kakih 300 km. Vozili smo spet v koloni, ko mi je začela svetiti signalna lučka za bencin. Dohitel sem policiste, ki so mi podali vodo kar med vožnjo in jih vprašal, koliko še imamo do bencinske črpalke. Dejali so, da še 110 km, kar me je pomirilo, saj lahko z rezervo prevozim še 150 km. Imel še DEJ TU PREGLEJ, KAJ JE ZDAJ S TEM BENCINOM!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!rezervno posodo s 45 l goriva in bil vesel, da sem na to mislil že v Pragi, ko sem dal dodatno opremiti motor.
Prišli smo do mesta, kjer se konvoj vedno ustavi, da bi se ljudje odpočili, napili najedli in načrpali gorivo. Toda na mojo žalost bencina niso imeli že štiri dni. Prigovarjali so mi naj si natočim kar nafto, češ, da je BMW dober motor. Goriva sem imel še za maximalno 50 km a do naslednjega mesta je bilo najmanj 80 – 90 km. Vozniki avtobusov so se mi smejali in mi govorili, da se cesta stalno zvišuje, nihče med njimi pa mi ni pozabil zaželeti dobrodošlico v Egyptu.
(se nadaljuje)
