Srečanja z morskimi psi 3

In če sva že mislila, da ne bomo videli nobenega sharkya, sva se močno motila. Ko smo prišli na izbrano lokacijo, sta naša vodiča v vodo najprej vrgla vabo, to so bili veliki, sveži kosi tune, v vodo sta zlila tudi veliko ribje krvi, jetra manjših morskih psov.... In tako je kmalu po tem, ko smo se zasidrali, k naši barki že prišel prvi psiček. Natančneje, bila je to samička, velika približno 3 metre. Potapljač, ki je bil v kletki, se je takoj potopil vanjo, vodič pa je z vebo pripeljal psičko čisto k mreži. Tudi za tiste, ki smo zaenkrat opazovali prizor zgolj iz čolna, je bil to neverjeten dogodek. Ko veliki beli morski pes v vsej svoji mogočnosti dvigne glavo iz vode in na široko odpre gobec, ter pokaže svoje ostre zobe, ki jih je 5 vrst, res pozabiš na vse ostalo. Se je treba prav zbrati, da ne pozabiš še slikat.

(odlomek; Foto: Janin)

Srečanja z morskimi psi 2

Nataša Lukač Južna Afrika

Strah pa je nekam izginil, ne vem zakaj, ne vem kako, ne vem kam. Kamor koli smo se obrnili, povsod je bil kakšen sharky. Smo pa bili seveda že pred potopom opozorjeni, da moramo biti do sharkyev izredno spoštljivi, da se jih ne smemo dotikati ali se v njih zaletavati, saj lahko s provokacijo postanejo zelo napadalni in nevarni. Ko smo se nagledali morskih psov, smo odplavali nekoliko stran, ni bilo treba prav daleč, kar nad ploščato skalo zagledamo približno 1,5m veliko kirnjo, kako se pase na algicah. Bila je lepa, temno modre barve z velikimi polnimi ustnicami ob katerih je bilo vidnih veliko majhnih, ostrih zobkov.

(odlomek; Foto: Janin)

Nataša Lukač Srečanja z morskimi psi

Južna Afrika

Za potovanje v Južno Afriko sva se odločila predvsem zaradi njenih izjemnih potapljaških lokacij. Sodwana bay in Aliwal Shoal sta bili prvi postojanki označeni na zamljevidu najine poti. Samo navdušenje za to državo pa se je med pripravami še povečalo, ko sva v knjigi prebrala, da bova v kraju Hermanus lahko skočila v kletko in si pobliže ogledala velikega belega morskega psa.
Južna Afrika leži na stičišču dveh oceanov. Iz vzhoda jo obdaja topli Indijski ocean, iz zahoda pa nekoliko hladnejši Atlantik. In obe glavni potapljaški lokaciji, tj. Sodwava Bay in Aliwal Shoal ležita v toplejšem Indijskem oceanu, kar pomeni, veliko bolj razgibano in živahno podvodno življenje, kot na zahodni strani. (odlomek; Foto: Janin)

Matjaž Ojsteršek Etiopski avtobusi

Ceste so ene najslabših vendar je pokrajina okoli čudovita in se nenehno spreminja kar odvaga mučenje na busu. Na busu nihče ne stoji in vsa okna so zaprta, ker so prepričani, da jim veter škodi. Po nekaj urah rata nevzdržno vroče, ker je kisik skoraj na nuli. Turiste malo tolerirajo, ko pride do oknov vendar ce je zelo prašno tudi te tolerance ni. Edini, ki ima odprt okn je voznik. Ce se kdo vstane pomeni, da mu je slabo. Skoraj vedno lahko vidiš kakšno osebo z glavo skozi okno, ki mece ven vsebino želodca. Prav navzgravzno izgledajo busi po 12 urah, ko so pokozlani po vseh straneh. Pa se stranisca, ki jih na busih "ni". Pred mano je bil bolan otrok z drisko. Mama mu je kar dovolila, da je sral in scal po tleh busa in mu nato ni niti riti spucala. Kak je smrdelo.

(odlomek; Foto: Janin)

Tanga

Foto: Janin)

Tanzanija

Foto: Janin)

Tanzanija

 Foto: Janin

Dar es Salaam

Dar es Salaam

IronMedian: ALEN STERŽAJ - update

ALEN STERŽAJ – glasbenik in novinar. Rojen 1972 v Postojni, od leta 1981 živi v Ljubljani, kjer je doštudiral novinarstvo. Dela kot glasbeni novinar pri reviji Vikend, od leta 1991 pa je tudi član rock skupine Big Foot Mama. Po preizkusnih študentskih potovanjih v Grčijo in na Portugalsko (1994, 1995) se je leta 1996 odpravil po kopnem čez vzhodno Evropo, Turčijo, Iran, Pakistan, Indijo v Nepal, leta 1997 nadaljeval čez Tibet, južno Kitajsko do Hong Konga. Leta 2002 je potoval po kopnem v Afriko in preko Maroka, Zahodne Sahare, Mavretanija, Senegala prispel do Gambije. Leta 2004 je sledila Skandinavija z ruskim delom polarnega kroga in Nordkaapom, leta 2005 potovanje Panama/Kostarika/Nikaragva, leta 2006 Papua, Sulavezi in Borneo, leta 2009 pa New York in Washington.

Izidor Dolenc: “Takšnega sranja mi tukaj nočemo!” 2

Izidor Dolenc Južna Afrika:

Po natančnejšem opazovanju sem videl, da so vsi sprednji udeleženci zastoja belci, ki so se med seboj očitno poznali. Videti niso bili nič kaj prijazno. Vsi so bili oblečeni enako, v visokih gojzarjih, zelo kratkih hlačah, srajcah in s kavbojskimi klobuki. Kar nekaj med njimi je brez kakšnega prikrivanja nosila pištolo za pasom. V Južni Afriki je nošenje orožja očitno z zakonom dovoljeno.
Bili so to Buri, beli farmarji s severa države, potomci nizozemskih, danskih in nemških priseljencev iz 17. stoletja. V povprečju so bili vsi visoki blizu dveh metrov, močne postave in svetlih las. Govorili so Afrikansko, nizozemščini podobnem jeziku. Vse bolj je postajalo očitno, da ima zastoj političen motiv.
Zastoj je imel političen motiv
(odlomek; Foto: Janin)

Takšnega sranja mi tukaj nočemo!

Izidor Dolenc
Južna Afrika:

Z avtobusom sem se peljal proti Johannesburgu. Življenje v Južni Afriki je že na prvi pogled videti dosti lažje. Ceste so boljše in tudi prometa na cestah je dosti več. Tukaj kroničnega pomanjkanja goriva ni tako kot v sosednjem Zimbabveju. Tudi dolgih vrst pred trgovinami čakajočih ljudi na kruh in ostale osnovna živila ni. Skozi okno klimatiziranega avtobusa, ki pa zaradi okvare klime to ni bil več, sem opazoval zeleno naravo tukajšnih hribov. Cesta se je vila vse više in postajala vse bolj ovinkasta. Tudi promet je postajal vse bolj gost in počasen, dokler se nismo povsem ustavili. Z nasprotne strani ni bilo več prometa. Kazalo je na prometno nesrečo. Na nasprotnem hribu kamor je peljala cesta je postajala vse daljša kolona proti naši smeri. Očitno se je nekaj zgodilo zelo blizu. Verjetno na ovinku, ki je povezoval oba hriba, ki pa zaradi košatih dreves ni bil viden.
(odlomek; Foto: Janin)

Igor Bre­zo­var

Ro­jen sem  25. 5. 1973 v No­vem me­stu. Že kot 6-let­ni otrok sem oko­li Žu­žem­ber­ka po­to­val z bi­ci­klom, za­daj pa sem imel pri­ve­za­ne po­li­vi­ni­la­ste vreč­ke, pol­ne zdrob­lje­nih piš­ko­tov, ne­kaj kru­ha in vodo – po­dob­no, kot sem to vi­del pri mo­to­ri­stih. In po­ču­til sem se pra­vi po­pot­nik. Ja, mo­tor mi je le­žal v gla­vi od mo­jih ro­snih let. Z APN 6 sem se 14-let­ni od­pra­vil po Dal­ma­ci­ji in ta­krat sem naj­brž do­bil ide­jo iti z mo­tor­jem oko­li sve­ta. Vsi so mi go­vo­ri­li, “da sm ful naivn!!!“ Ka­sne­je smo se z dru­ži­no pre­se­li­li v Pra­go, oče mi je ku­pil 125 ccm mo­tor in z njim sem ta­krat star 17 let pre­po­to­val Nem­či­jo, Polj­sko, Slo­vaš­ko in Češ­ko. (odlomek)

Andrej Rozman: “Begunci” in “policisti”

Prespal sem na balkonu neke turistične agencije. Zjutraj sem se podal na ulice Nairobija. Bil sem eden izmed redkih belcev, zato sem hitro padel v oči.
Najprej me je ustavil prijazen domačin in ko sem mu povedal, da prihajam iz Slovenije, je postal malodane vzhičen. Povedal mi je, da se odpravlja na študij v Slovenijo. Povabil me je v bližnji lokal na kavo, da bi mu povedal kaj več o naši prelepi deželici. Natresel sem mu nekaj podatkov o Sloveniji, on pa me je pazljivo poslušal, včasih kaj vprašal in mi zadovoljen kimal v odgovor. Nato mi je povedal, da je begunec iz Sudana, da tam že več let traja vojna in da je ostal brez sredstev za preživetje. Njegov cilj pa je Dar es Salaam, kjer je organizacija, ki mu bo omogočila šolanje v Sloveniji. Vendar mora tja priti. Zato me je prosil za denar. 

(odlomek; Foto: Janin)

Alen Steržaj: Saharski boj za kovanec 2

Alen Steržaj
Mavretanija

Ponavljajoče se melodije kmalu zlezejo pod kožo, da kar lovim z njimi besedila, čeprav so v hasaniji – mavretanskem narečju arabščine. Nekatera so verska (govorijo o 'naši prihodnosti, ki je povezana z Mohamedovimi prerokbami'), druga politična (z lanskih volitev župana Chinguettija). Nasmejimo pa se malemu dečku, ki si obleče bubu za odraslega človeka, tako da mu visi čez rokave in noge. Vstane in se skupaj z eno od deklet zavrti v magičnih orientalskih ritmih.
Vonj po tradicionalnem, predvsem pa duh mistične zgodovine me naslednje jutro zvabi na romarsko pot s kamelo proti vzhodu, v brezmejni ocean peščenih sipin. Le da smo v tej karavani štirje: z mano še črnca Bekrem in Mohamed ter belopolti Maver v beduinski opravi, ki vodi z živežem oprtano kamelo. Čim Chinguetti izgine z obzorja, me spreleti srh: nepoznavalec se s še tako dobro orientancijo v oceanu peska zlahka izgubi! Povsod naokrog le mivka, s katero se veter poigrava v najrazličnejših rjavorumenih odtenkih, ki jim živomodro nebo daje neverjeten kontrast. Nekatere sipine se vzpenjajo po dvajset metrov visoko, da moramo plezati kot pravi hribolazci. Mrzel januarski vetrič včasih dviga prah pet centimetrov od tal, da je videti kot blaga odeja.
(odlomek; Foto: Janin)

Alen Steržaj: Saharski boj za kovanec

Alen Steržaj :
Mavretanija

Na planoti Adrar v osrčju skrivnostne Mavretanije, daleč od prvega asfalta in električne napeljave, je med peščene sipine vkopan eden od sedmih svetih islamskih krajev – Chinguetti. Mistična vasica duhov, ki pričajo o njegovem zgodovinskem pomenu. Tu se je namreč vsako leto zbirala karavana romarjev, ki so jo s kamelami mahnili proti tisoče kilometrov oddaljeni Meki!
Vse je tako zelo skrivnostno... Neznansko umirjeno vzdušje... Med izjemno slikovitimi, strnjenimi pritličnimi kamnitimi hišicami je namesto zvoženih ulic povsod eno samo morje mivke, da se vsak korak globoko vdre v tla ... Sumničavi pogledi bradatih starcev, uniformirano odetih v ohlapne modre muslimanske bubuje, ki si črne preveze na glavah potegnejo do oči, kadar po mivkastih poljanah zabrije puščavski veter... 
(odlomek; Foto: Janin)