Zelo Pomembni Belci 18

 Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na brzino odpeljati iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.

Naslednji dan dopoldne smo prišli do Mbeye, največjega mesta med Darom in Zambijsko mejo. Maxine se je poslovila in odšla iskat prevoz proti Malawiju. 

 Tudi sam sem nameraval izstopiti in kakšen dan preživeti v Mbeyi, a sem si kmalu premislil. Eno največjih tanzanijskih mest ni bilo drugega kot množica barak s strehami iz valovite pločevine. Ta prihranjeni dan bom raje izkoristil za kaj zanimivejšega.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 17

 Vsakokrat so tako mladi in stari v vsaki vasi pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano koruzo, ostali pa so predvsem opazovali. 

Še največ zanimanja je bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih. Če sem skozi okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okameneli, drugi pa so se na vso moč podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden pridejo na posnetek. Vsakokrat, ko sem premaknil aparat, je vsa množica zdirjala pred objektiv.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 16 Prihod vlaka je dogodek tedna

 Potovanje z vlakom po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)