Kenija, Sumburu

Mi pa smo bili drugačni. Toyota je okrašena kot novoletna jelka v predbožični Ljubljani. Spredaj ob vitlu sta bili privezani kanti z vodo, šotori, ročke z bencinom, naši ruzaki in ostala krama pa so bili natrpani v prikolici, ki smo jo vlekli zadaj.
Čudovita družba smo iz štirih celin, šestih držav in devet nas je. Kot sem že omenil je naš voznik David prijeten mož, ki ve, kako s popotniki. Kuharju je ime Peter in je 65 letom navkljub še neverjetno vitalen. Resen mož, ki zna z veliko improvizacije na nekaj polenih pripraviti kosilo, zajtrk in večerjo z obvezno sladico.
Pretreseni od poti smo po strugi napol presušene reke odšli do vasi plemena Sumburu. Bome, borne kolibe iz vej in blata, obdane z bodičastim rastlinjem, ki je služilo kot ograja, so se zarisale na vrhu hriba.
- Vstop v vas stane 500 šilingov ... 7 dolarjev. In če ne plačate ne morete noter, preprosto, je razložil naš vodič Boxon (Lekiluai).
- Ma' ta je čist zmešan. Tolk' pa ne damo. Ne plačam! Ajd' gremo naprej!
Boxon pripoveduje o slabi plači v kampu, kjer kuha in skrbi za popotnike. Šestdeset dolarjev na mesec zasluži.
Osem krav mora fant plačati za ženo, krava pa stane 20.000 šilingov ... 300 dolarjev.
- Ob moji skromni plači bom delal samo za žensko skoraj tri leta, je bil obupan nad svojim položajem.
Matej Špenko
 (se nadaljuje)