Tanzanija 7: Ob Brleči Petrolejki

Formularjev za devizno deklaracijo je zmanjkalo, zato sem ob slabo brleči petrolejki na kos navadnega papirja napisal koliko denarja imam s seboj. Vedel sem, da v Tanzaniji živahno deluje črna borza, zato sem prijavil nekaj deset dolarjev manj, kot pa sem jih imel. Dohiteli so nas še ostali trije avtobusi ki so iz Mombase štartali štiri ure za nami. Iz nerazumljivega vzroka so njih pregledali bistveno hitreje kot nas in navsezadnje smo vsi skupaj čakali na odhod. Razen dveh Francozov, ki sta prihajala iz Tanzanije in mi dala nekaj najnovejših informacij, sem bil ta dan edini muzungu (belec) na meji. Ko smo se končno odpeljali, je bila že dve uri noč.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 6: Maršal Tito In Neuvrščenost

Za vsak slučaj sem šel pogledat še k zadnjem od avtobusov, na katerih je pisalo "Tanga - Dar". Juhej: odpeljal bo že ob 13.30, pa še dvajset šilingov je cenejši od ostalih! Pa bom le že danes v Daru! Cesta ni bila slaba in kmalu po tretji uri smo bili že na meji. Najprej smo raztovorili vso prtljago in potem v nedogled čakali: pri enem okencu, da nam pregledajo potne liste, pri drugem pultu, da pregledajo prtljago in pri tretji pisarni, da nas napišejo na nekakšen seznam. Potem smo še dobro uro čakali na nevemkaj in se končno odpeljali do Tanzanijskega dela meje. Tam se je vse ponovilo v razširjenem in podaljšanem obsegu. Ko sem končno prišel na vrsto, je bila že tema. Kmalu se je zataknilo, ker nisem imel vizuma. Najprej jih nisem mogel prepričati, da so mi na njihovi ambasadi v Nairobiju zagotovili da vize ne potrebujem, ko pa sem razložil vse o prijateljstvu med našima deželama, o maršalu Titu in o naši neuvrščenosti, so se navsezadnje le strinjali z mano. Zanimivo, da zgodba o Titu in o neuvrščenosti še vedno vžge, čeprav oba že zdavnaj nista več aktualna. Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Muzungu in njegov denar 5

Mombasa me ni posebej navdušila. Po daljšem sprehodu sem se odločil, da se še isti dan odpravim na jug, proti Tanzaniji. Podobno kot v marsikateri deželi tretjega sveta, imajo tudi v Keniji vrsto avtobusnih agencij, ki so si konkurenčne, zato je treba od ene do druge, če hočeš izvedeti ceno in vozni red. Avtobus sem iskal skupaj s simpatičnima Švedinjama in Norvežanom in skoraj sem se že odločil, da grem raje z njimi v znamenito popotniško zbirališče Lamu ob severni obali. A to bi mi vzelo preveč časa. Obupano sem ugotovil, da vsi avtobusi iz Mombase vozijo ponoči. Do Tange v Tanzaniji je 180 km, do glavnega mesta Dar es Salaama pa še dvakrat toliko. Pravijo, da bo avtobus, ki odpelje ob 17h, zgodaj zjutraj v Daru. Torej se bom celo noč cingal na avtobusu, pa še pokrajine ne bom videl. Sovražim nočne vožnje. Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Muzungu in njegov denar 4

  Britanci, ki so hoteli zatreti trgovino s sužnji, so na dvoru vzpostavili svoj konzulat. Kasneje so z Nemci dosegli sporazum o delitvi interesnih sfer, v katerem so sultanu dodelili 16 km dolg del kenijske obale pod britanskim protektoratom. Tako je ostalo do razglasitve neodvisnosti.

            Mombasa me ni posebej navdušila. Po daljšem sprehodu sem se odločil, da se še isti dan odpravim na jug, proti Tanzaniji.

            Podobno kot v marsikateri deželi tretjega sveta, imajo tudi v Keniji vrsto avtobusnih agencij, ki so si konkurenčne, zato je treba od ene do druge, če hočeš izvedeti ceno in vozni red. Avtobus sem iskal skupaj s simpatičnima Švedinjama in Norvežanom in skoraj sem se že odločil, da grem raje z njimi v znamenito popotniško zbirališče Lamu ob severni obali.

A to bi mi vzelo preveč časa, če hočem še do juga Afrike.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Muzungu in njegov denar 3

  Pod poveljstvom Vasca da Gama so Portugalci leta 1498 po več poskusih končno obpluli Rt Dobre Nade, odločeni, da bodo Arabcem odvzeli monopol nad trgovanjem v vzhodni Afriki. Do 1528 so uspešno izropali in/ ali okupirali že večino svahilskih trgovskih mest.   

Sledili sta dve stoletji trde kolonialne vladavine, vendar je portugalski prijem kmalu začel popuščati. Njihova finančna sredstva niso zadoščala da bi obvladovali obsežni svetovni imperij, saj so morali svoje postojanke oskrbovati iz 4.000 km oddaljene Goe v Indiji. Do 1720 so Portugalci za vedno zapustili kenijsko obalo in jo spet prepustili Arabcem.

 Vse 18. stol. so se na vzhodni obali utrjevale omanske dinastije pod vodstvom klana Mazrui. Uradno so bile pod poveljstvom omanskega sultana, ki pa je bilo le formalno dokler prestola ni zasedel Said bin Sultan (Seyyid Said). Leta 1822 je poslal armado, da bi si podvrgel avtonomiste.

  Mazrui so na pomoč poklicali Britanijo, ki je nato razglasila protektorat nad Mombaso. Čez tri leta pa so Britanci preklicali dogovor in Said je spet prevzel oblast, preselil svoj dvor na Zanzibar in zasadil prve plantaže nageljnovih žbic.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Muzungu in njegov denar 2

            Nairobi s svojimi 1675 metri leži više od naše Velike planine, zato je njegova klima precej prijetnejša od klime v Mombasi, ki leži ob Indijskem oceanu. V prvem jutranjem svitu sem s postaje zavil na čaj z mlekom. Restavracija je bila zelo preprosta: nekaj kolov prekritih z valovito pločevino in nekaj razmajanih miz. Čeprav je bilo še zelo zgodaj, je bilo že precej soparno.

             Na daljšem sprehodu po Mombasi sem ugotavljal, da je v mestu veliko Azijcev - Indijcev in Arabcev - še posebej med trgovci v majhnih prodajalnah ob cesti.

            Zgodovina vzhodne afriške obale je zelo pisana. Že od 8. stoletja dalje so jo začeli obiskovati muslimanski trgovci z Arabskega polotoka ter Širazi iz Perzije in mnogi so se začeli tudi naseljevati. Ta trgovina se je kmalu razširila do Indije in še dalje. Ob afriški obali od Somalije do Mozambika je zrasla veriga bogatih mest z močnim islamskim vplivom. Kljub rivalstvu med mesti pa do prihoda Evropejcev med njimi ni bilo resnih spopadov.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija: Muzungu in njegov denar

     Vlak je odpeljal ob petih popoldne. Prijetno me je presenetil red na kenijskih železnicah. Na zunanji steni vsakega vagona je visel spisek vseh potnikov in številke naših sedežev. Sprehodil sem se torej ob vagonih, poiskal svoje ime in se pridružil trem kenijskim domačinom v kupeju.

            Proga je tekla čez nacionalni park Tsavo. Preden se je znočilo sem naštel petnajst žiraf, nekaj bivolov ter veliko število različnih gazel in nojev. Okrog sedmih so začeli zvoniti k večerji. Ugotovil sem, da je na vlaku še nekaj belcev in se pri večerji pridružil Američanki in kanadskemu paru.

            Moj kupe je bil zaklenjen in komaj sem našel sprevodnika, ki me je spustil noter. Bilo je vroče in ponoči sem imel občutek, da zmanjkuje zraka. Sprevodnik nas je začel buditi že kmalu po peti uri.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)