Po Afriki 23 Tujcev Ne Pobijajo

 
Uslužbenec na ambasadi mi je izročil potni list z ugandskim vizumom in mi zagotovil, da je država popolnoma varna. Že res, da včasih koga ubijejo, ampak gre za medplemenska obračunavanja daleč od mest in prometnih poti, za turiste pa ni nobene nevarnosti. Tolažilno: podobno kot na severnem Irskem - med seboj se pobijajo, tujce pa pustijo pri miru. 

Pri okencu sem spet presenečeno ugotavljal, da se domačini med seboj pogosto pogovarjajo kar v angleščini. Najbrž so pripadniki različnih plemen. Že štiri tisočletja je Kenija stičišče mnogih migrantskih poti. Bantujska ljudstva (Gusii, Kikuyu, Akamba in Meru) so prišla iz zahodne Afrike, Nilotska (Masaji, Luo, Samburu in Turkana) pa iz doline Nila v južnem Sudanu.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Po Afriki 22 Spanje v skupinski spalnici

 Budilke, ki so čivkale druga za drugo in sosedje, ki so lomastili po sobi in pakirali, mi zjutraj niso dali spati. Odpravljajo se na kakšen safari, ali pa na zgodnji vlak. Spanje v skupinski spalnici je sicer imenitno za navezovanje stikov in izmenjavanje popotniških zgodb, ima pa tudi svoje temne strani.

Nekaj časa sem še poskušal zaspati, potem pa sem se odmajal v glavno hišo, kjer se je že začel zajtrk. Gospe Roche, ki je na plošči na štedilniku ravno žgala kose kruha, sem naročil, naj meni raje postreže neopečenega, ker toasta pač ne cenim preveč.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Po Afriki 20 Še en Študent

 Vsa situacija me je na nekaj spominjala, a kljub radovednosti se mi ni ljubilo ponoviti celega postopka, zato sem mu razložil, da greva sicer lahko na pijačo, da pa ne bom mogel ostati prav dolgo, saj sem namenjen na našo ambasado, ker imam hude težave z denarjem in da upam, da mi bodo tam pomagali s kakšnim posojilom.

Kljub črni polti se mu je videlo, da je zardel, ko se je mučil, da bi se izmotal iz zagate. Ni se mu več zdelo tako nujno da greva na pijačo in bal se je, da mi jemlje dragoceni čas. Mencajoče se je poslovil, potem pa tudi on v nekaj trenutkih izginil iz vidnega polja.

Po Afriki 20 Še en "Džambo"

 Med potjo do Ugandske ambasade me je ustavil Indijec s sluzastimi usti in se z zapeljivim glasom pozanimal, če hočem biti njegov prijatelj. Pri tem je z mokrimi očmi pogledoval proti mojim hlačam. V Afriki kljub vročini redko kdo nosi kratke hlače.
Najbrž moj glas ni bil pretirano vabljiv, ko sem ga krvavo pogledal in vprašal, kako to misli. "No ja, samo vprašal sem," se je opravičil in jo hitro odkuril.
Usedel sem se na zid ob cesti in ugotavljal, ali se mi med prsti na nogi dela žulj od Japonk. 
"Džambo bwana" je prisedel mladenič v že precej zrelih letih, se predstavil za študenta veterine in bil zelo počaščen, da me je srečal. Ko sem mu zagotovil, da me ne moti, me je povabil na pijačo.
Janin Klemenčič (se nadaljuje)