Tanzanija: Neprijavljeni denar 2

 Vse sta razpostavila naokrog dokler niso bili vsi sedeži polni mojega denarja.

Vsota se seveda niti približno ni ujemala s tisto, ki sem jo prijavil ob vstopu v državo pri Tangi.

In potem smo se šli: "Zakaj vendar niste prijavili, treba je prijaviti ves denar..."

 "... ja pa nisem vedel, da boste tako natančni; pri Tangi na meji ni bilo elektrike, niso nam povedali..."

 "... to je prekršek, zasegli bomo vse, kar ni prijavljeno..."

 "... tega pa vendar ne morete, saj sem vendar reven študent, ki je dolga leta varčeval za to potovanje... "

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija: Neprijavljeni denar

 Zakaj bi se vendar vozila do meje, če me lahko preverita že tukaj. Bila sta zelo vljudna, počasna in temeljita. Če si edina stranka, se zate pač potrudijo. Začela se je nočna môra.

Največje bankovce sem nosil v notranjem žepu, vso ostalo solato pa v torbi: marke in dolarje v majhnih bankovcih, 2400 tanzanijskih šilingov, nekaj slovenskih tolarjev in kup starih jugoslovanskih "jurjev", ki jih s seboj nosim za darila, podkupnine in numizmatične izmenjave. Nekaj denarja sem hotel na brzino skriti, pa sta mi natančno gledala pod prste in kmalu odkrila vse do zadnjega bankovca.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 23: Edini Preostali Belec

 Do meje se bomo verjetno vozili še nekaj ur, a vseeno bo dobro, če počasi že zdaj pripravim devizno deklaracijo in skrijem neprijavljene devize ter tanzanijske šilinge, ki sem jih bil zamenjal na črno. Po bančnem tečaju jih je bilo še za več kot 60 dolarjev, jaz pa sem jih uradno s ponaredkom vred zamenjal samo petinpetdeset.

 Vstopila sta dva carinika - moški in ženska. Postalo mi je vroče. Ja kaj pa že delata tukaj? Saj se še odpeljali nismo!

 Bil sem edini preostali belec na vlaku in, kot se je kasneje izkazalo, edini potnik, ki je nameraval prekoračiti mejo.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 22: Mbeya

            Naslednji dan dopoldne smo prišli do Mbeye, največjega mesta med Darom in Zambijsko mejo. Maxine se je poslovila in odšla iskat prevoz proti Malawiju. Tudi sam sem nameraval izstopiti in kakšen dan preživeti v Mbeyi, a sem si kmalu premislil. Eno največjih tanzanijskih mest ni bilo drugega kot množica barak s strehami iz valovite pločevine. Ta prihranjeni dan bom raje izkoristil za kaj zanimivejšega.

Tudi večina drugih potnikov je v Mbeyi izstopila. Po zanimivem pogovoru z Indijcem, ki dela v vagonu-restavraciji (čeprav je bil tudi sam popolnoma črn, je zelo zviška govoril o črncih) sem se vrnil v svoj kupé.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)