Tanzanija 21: Muzungu

             Vsakokrat so tako mladi in stari v vsaki vasi pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano koruzo, ostali pa so predvsem opazovali. Še največ zanimanja je bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih.

Če sem skozi okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okameneli, drugi pa so se na vso moč podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden pridejo na posnetek. Vsakokrat, ko sem premaknil aparat, je vsa množica zdirjala pred objektiv. Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na brzino odpeljati iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 20 Prihod vlaka je dogodek tedna

 Travnata savana se je izmenjavala z redko subtropsko hosto, precej gosto posejano z več metrov visokimi termitnjaki. Od visoke divjadi smo videli samo nekaj žiraf in bivolov, tem več pa je bilo gazel, svinj bradavičark in najrazličnejših ptic. 

Potovanje z vlakom po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 19 Skozi savano med kozami in kokošmi

 Bil je pester, kot povsod v deželah tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči otroci in še marsikaj. Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev seveda nisva dobila.

            Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v tipično afriško savano. Tudi soparna vročina ni bila več tako huda kot ob obali. Vozili smo se skozi nacionalni park Selous.

Počutil sem se, kot da gledam naravoslovno oddajo na televiziji.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 18 VIP v Resnici Deluje

             Izkazalo se je, da VIP v resnici deluje. Popoldne sva že oba sedela vsak v svojem kupeju, v drugem razredu.

            Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.

            Ker sprevodnik še ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred.

Janin (se nadaljuje)