Afrika s kolesom 14 Nazaj na konzulat

Spet sem sedel na vlak in se zapeljal do prestolnice Pretorije. Za 500 kilometrov poti vlak potrebuje kar 13 ur, tako da sem prispel ob štirih zjutraj. Na postaji sem počakal dobro uro, da se je zdanilo, nato pa odkolesaril do mladinskega hotela, kjer sem na vrtu postavil šotor. Odpravil sem se na konzulat, kjer so mi hitro povedali, da vize izdajajo le na konzulatu v Johannesburgu. Ker je bil petek, mi ni preostalo drugega, kot da vikend preživim ob bazenu.

Dan za menoj je v mladinski hotel prikolesaril Američan Scott, ki počasi zaključuje svoje triletno kolesarjenje po svetu. V kratkem naj bi se mu na števcu obrnilo 40.000 kilometrov, nazaj domov pa bo poletel iz Cape Towna. Kot sorodni duši sem mu z veseljem pokazal svojo knjigo Kilometri Sredozemlja, katero nosim s seboj namesto albuma s fotografijami, ki mi ponavadi služi za prebijanje ledu pri navezovanju stikov z domačini.

Besedilo v slovenščini mu je seveda bilo španska vas, ampak potem ko si je temeljito ogledal skoraj 300 fotografij, se je globoko zamislil in šele čez nekaj minut spet spregovoril: »Ko gledam tvojo knjigo, sem seveda nevoščljiv, obenem pa si zdaj želim, da bi svoje potovanje zastavil nekoliko počasneje, da bi prevozil manj kilometrov in si ogledal več stvari. V povprečju sem letno naredil skoraj enkrat več kilometrov od tvojih 8182, bil sem na vseh celinah sveta, ampak večinoma mi je v spominu ostala le cesta, neskončna cesta.«

Fedr

(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 13 Gnila slovenska diplomacija

11. teden

Pozen zaradi prebolele bolezni in naveličan monotone, z neskončno ograjo iz bodeče žice obdane pokrajine Južne Afrike, sem se odločil, da iz Bloemfonteina do Musine, zadnjega mesta pred mejo z Zimbabvejem, potujem z vlakom. Kolo in prikolico sem naložil v poseben vagon za prtljago in se podal na 30-urno potovanje, med katerim sem v Johannesburgu moral osem ur čakati na povezavo. Večina vlakov tod vozi le po enkrat na dan, nekateri pa celo samo enkrat na teden.

V Musini sem spet zajahal kolo in se zapeljal do 16 kilometrov oddaljenega mejnega prehoda, v dobri veri, da državljani dežel Evropske skupnosti vizo za vstop v Zimbabve lahko pridobimo na meji. Žal se je izkazalo, da smo še vedno državljani tretjega sveta, ki morajo po vizo na konzulat. Vodja izmene, do katerega me je napotila mejna uradnica, mi je na očitek, da sem informacijo o pridobitvi vize dobil na njihovi spletni strani, oholo odgovoril, da ne smeš verjeti vsemu, kar prebereš na internetu.

 Tako se ponavlja stara zgodba, ki me spremlja med potovanji po celem svetu, od Avstralije, prek srednje Amerike - kjer morajo Slovenci za nekatere države na vizo čakati kar mesec dni, do Sredozemlja, kjer nam je vstop omejen celo v najbolj turistične države, kot sta Turčija in Maroko. 

Gnila slovenska diplomacija nam v vseh letih samostojnosti ni uspela zagotoviti niti približno takšnih potovalnih pogojev, kakršne imajo na voljo državljani držav prvega sveta. Razlog verjetno leži v tem, da je komunikacija z državami drugega in tretjega sveta, ki so za popotnike najbolj zanimive, za našega večnega ministra premalo glamurozna.

Fedr

(se nadaljuje)