Zambija 7 Skozi savano med kozami in kokošmi

Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.

 Ker kondukter še ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred. Bil je pester, kot povsod v deželah tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči otroci in še marsikaj. Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev seveda nisva dobila.
Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v tipično afriško savano.

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)

Z vlakom v Zambijo 6 Bitka za sedeže

Maxine je dobila karto tretjega razreda. Ta je veljala samo 70 šilingov, a Maxine se je ni prav razveselila. Trije dnevi v tretjem razredu niso nekaj, česar bi se človek posebno veselil.
Ko bova na vlaku, naj se oglasiva pri višjem kondukterju, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Temu obetu nisva prav zaupala, a več se na postaji ni dalo storiti.

Že zgodaj zjutraj se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki bo odpeljal ta dan. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)