Dahab 2

V resnici je tako, da ponoči hodite (vidi se malo) in vas obdaja nepopisen mraz. Vmes lahko zgrešite pot, če greste okoli, saj  ni nobenih smerokazov. In potem, ko prispem na vrh ins e okrepčan v nepozabnem in enem najbolj mzrliz noči z čajčkom, čakam na sončni vzhod. V malih kolibah si lahko sposodite deke, tak mraz je. In en Rus me vpraša:
“Kolikokrat si že bila na tej gori?“
„Prvič in zadnjič,“ odgovorim.

Potem se odeta v vetrovke, spalko podam na en kamen in čakam, da se prebudi sonce. Zmrzujem. Še vedno je nepozaben mraz. Nekateri spremenijo nogavice v rokavice. Nato se prikaže sonce in osvetli gore. Povsem normalno, nič posebnega in nič novega.
Groza. In to je sončni vzhod, ki ga ne smete pozabiti. Absolutno toplo priporočam podvig na sveto goro v popoldanskih urah ali jutranjih, močno pa – zaradi nizkih temperatur – odsvetujem nočne podvige.
In ob vrnitvi, ko sem bila povsem razočarana, mi je El Bulti rekel, veš, zate imam danes pripravljen posebnen program. Pokazala ti bom najbolj čudovit sončni zahod, ko se sonce ob zatonu preliva med gorami in morjem.
„Ah, El Bulti, za danes imam dovolj sončnih barv,“ odvrnem.
„Ne veš, ta je nekaj posebnega, tako čudovite barve, ga moraš videti,“ me prepričuje.
In sem ga. In spet se je ponovilo že doživeto.

Andreja Jernejčič