Tanzanija 21: Muzungu

             Vsakokrat so tako mladi in stari v vsaki vasi pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano koruzo, ostali pa so predvsem opazovali. Še največ zanimanja je bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih.

Če sem skozi okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okameneli, drugi pa so se na vso moč podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden pridejo na posnetek. Vsakokrat, ko sem premaknil aparat, je vsa množica zdirjala pred objektiv. Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na brzino odpeljati iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 20 Prihod vlaka je dogodek tedna

 Travnata savana se je izmenjavala z redko subtropsko hosto, precej gosto posejano z več metrov visokimi termitnjaki. Od visoke divjadi smo videli samo nekaj žiraf in bivolov, tem več pa je bilo gazel, svinj bradavičark in najrazličnejših ptic. 

Potovanje z vlakom po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 19 Skozi savano med kozami in kokošmi

 Bil je pester, kot povsod v deželah tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči otroci in še marsikaj. Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev seveda nisva dobila.

            Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v tipično afriško savano. Tudi soparna vročina ni bila več tako huda kot ob obali. Vozili smo se skozi nacionalni park Selous.

Počutil sem se, kot da gledam naravoslovno oddajo na televiziji.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 18 VIP v Resnici Deluje

             Izkazalo se je, da VIP v resnici deluje. Popoldne sva že oba sedela vsak v svojem kupeju, v drugem razredu.

            Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.

            Ker sprevodnik še ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 17 Divja Bitka

 Ko bova na vlaku, naj se oglasiva pri višjem kondukterju, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Temu obetu nisva prav zaupala, a več se na postaji ni dalo storiti.

            Že zgodaj zjutraj, ko sva prišla, se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki bo odpeljal v naslednjih dveh dneh. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in še bolj divja bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 16 Trije Dnevi V Tretjem Razredu

 Šla sva spet k najinemu policaju. Odpeljal naju je k postajenačelniku. Ker ga ni bilo, je Maxine ostala tam, mene pa je odpeljal nazaj dol k blagajnam. Dal sem mu denar za karte in že čez nekaj minut jih je prinesel. Le zakaj tega ni storil že prej? Ležalnik drugega razreda za dva dni vožnje je stal samo 399 šilingov - tri dolarje na črni borzi. Imenitno!

            V ženskem oddelku pa še vedno niso našli prostora in Maxine je dobila karto tretjega razreda. Ta je veljala samo 70 šilingov, a Maxine se je ni prav razveselila. Trije dnevi v tretjem razredu niso nekaj, česar bi se človek posebno veselil.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 15 Občudovanja Vredna Sistematična Počasnost

            Potem se kake pol ure ni zgodilo nič. Uniformirani je bil še vedno pred mano, jaz pa sem opazoval uslužbenca, ki je prodajal karte in prihajal do spoznanja, zakaj se vrste nikamor ne premikajo. Njegova sistematična počasnost je bila občudovanja vredna.

Najprej je izpolnil štiri vrstice na vsaki vozovnici, potem zabeležil karto v knjigo in nato še na poseben spisek, nakar je na zadnjo stran karte prilepil listek in izpolnil še tega. Vse to pa je počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki fazi svojega vzvišenega opravila kar lep čas počivati.

Po še nekaj obiskih različnih postajnih inštanc se je zgodba končno le začela razreševati.

Janin (se nadaljuje)