Potem se kake pol ure ni zgodilo nič. Uniformirani je bil še vedno pred mano, jaz pa sem opazoval uslužbenca, ki je prodajal karte in prihajal do spoznanja, zakaj se vrste nikamor ne premikajo. Njegova sistematična počasnost je bila občudovanja vredna.
Najprej je izpolnil štiri vrstice na vsaki
vozovnici, potem zabeležil karto v knjigo in nato še na poseben spisek, nakar
je na zadnjo stran karte prilepil listek in izpolnil še tega. Vse to pa je
počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki fazi svojega
vzvišenega opravila kar lep čas počivati.
Po še nekaj obiskih različnih postajnih inštanc
se je zgodba končno le začela razreševati.
Janin (se nadaljuje)
