Jela Škrilec Kenija Vzpon na Kilimandžaro

Po treh letih vendarle zaroka na pettisocaku

Pet dni in pol dolga odprava na Kilimadžaro in nazaj
Da skupina žensk v zrelih letih ne bi zmogla vzpona? Dajte, no!
Na Kilimadžaro gremo, smo se odlocile po enotedenskem safariju v Keniji. V Moshiju, ki je izhodišce za vzpon,smo se dogovorile za organizacijo odprave. Za pet dni in pol gremo.Predstavili so nam vodjo,gospoda Barako.Dva metra visoki, kot trska suhi vodnik nas je vzvišeno premeril. A kaj bi- kmalu smo bile v razmajanem kombiju na poti proti vhodu v narodni park.
Poleg petih nosacev sta bila v skupini še kuhar in pomocnik šefa. Mladi crni fantje.Na vhodu na Maranga Gate so prevzeli prtljago in odpravili smo se.Po treh urah hoje skozi cudoviti svet, kjer savana preide v pravi pragozd, smo prispeli na Mandaro, 2727 metrov visoko.Veter je postajal hladnejši. Prespale smo v leseni koci in v družbo sprejele Charlote iz Danske. Namenjena je bila na vrh, kjer naj bi se srecala s prijateljem, ki se je odpravil po drugi poti.Zgoraj naj bi se zarocila. Poskusila sta že pred tremi leti, pa Charlote ni uspelo.Pod vrhom se je obrnila in sestopila. Mogoce ji bo uspelo z nami.
Drugi dan smo se po sednih urah hoje med visokimi lobelijami in grmicevjem povzpele do koce Horombo na višino 378o metrov. Razgledovale smo se po naših sopotnikih: skupina Fincev,štirje Švedi,vecja skupina Kitajcev,dva Korejca, dva Avstralca, oce in sin; šepetali so,da je sin najvecji alpinisticni up v Avstraliji, da je s šestnajstimi leti plezal K2.
(se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju: 18

V Turčiji se Irena (tokrat tudi jaz) zopet ni mogla upreti ugodnim ponudbam zlata, usnjenih jaken in torbic in se je že tako pretežka prtljaga še povečala za nekaj kilogramov.
Še tri dni sva imela na voljo od Ireninega odhoda iz Aten v Prago. V načrtu sva želela priti s trajektom na otok Samos in tam spet s trajektom naprej do Aten. Kupila sva vozni karti in na odhod, ki naj bi bil naslednji dan čakala v toplih barih. Naslednje jutro je bilo zelo hladno in pihal je močan veter. Jasno, trajekt ni odplul. Veliko turistov, ki so imeli enake probleme kot midva, je zagrabila panika. “Jutri je v Turčiji dan, kjer se po desetih letih ves narod praznuje, zato nič ne deluje. Odplujemo šele čez dva dni. A čez dva dni bi Irena morala biti že v Pragi, zato so nama vrnili denar, midva pa sva se morala odločiti za edino možnost, ki nama je bila na voljo. V dveh dneh morava prevoziti 1600 km ozkih mastnih cest, polnih serpentin in kamionov. Kot da to še ni dovolj, naju čaka še vožnja s trajektom čez Canakkale.
Vozila sva nepretrgoma. Le za kratek čas sva se ustavila, da sva nekaj pojedla in vsakih 600 km, da sva natočila gorivo. Deževalo je in bilo je hladno. Ko sva prišla do Grčije so bile ceste nekoliko boljše, vendar je bilo veliko radarskih kontrol. Prevozila sva krasno pokrajino, polno čudovitih plaž, in srce se nama je trgalo, ko sva drvela mimo s 140 km na uro.
Bila sva zelo utrujeno, ko sva prispela v Atene. Do odhoda letala sva imela še toliko časa, da sva si lahko ogledala delček krasnih Aten, vključno z Akropolisom.
Prišlo je slovo in to nimam rad. Kot vedno so nama tudi tokrat solze zalivale oči. Vedela sva, da se bova videla najpozneje čez kakih 10 ali 14 dni, a kljub temu mi je bila zoprna že misel na to, da bom zopet sam.
Irenka je odletela, jaz pa sem se odpravil na sever Grčije, od koder naj bi se s trajektom prepeljal do Črne gore pa potem skozi Bosno, Hrvaško v Slovenijo.
V ladjedelniški agenciji so me prepričevali, da ni nobene ladje, ki bi plula v bivšo Jugoslavijo in tako je bila edina možna linija do Barija, Benetk ali Trsta. Kupil sem karto do Trsta in naslednje tri dni užival v počitku, ki sem si ga pošteno zaslužil. Od tam je bila pot do doma kratka in kar vesel sem bil, ko sem prispel domov v Žužemberk, kjer si je tudi moja družina oddahnila, ker sem se srečno vrnil domov. Vrnitev v Prago čez nekaj dni in že čez teden dni je nastalo prvo poglavje moje reportaže po Afriki.
Preko 17 000 km sem prevozil brez kakih večjih problemov, srečaval sem se z ljudmi različnih narodnosti in mentalitet a vsi so me sprejemali z odprtimi rokami, mi dajali hrano, pijačo, prenočišča in glej čudo – niso me ne ukradli, ne ubili – preprosto živijo še dobri ljudje na tem svetu – in da spoznavaš take ljudi, že zaradi tega je vredno potovati.
Igor Brezovar

Igor Brezovar Z motorjem ob Sredozemskem morju: 17

Proti sirijskim mejam je še bolj deževalo in vozil sem le s hitrostjo 60 km/h. V vsakem naselju se je iz ulic zlivala voda na glavno cesto, da so nastajala prava mala jezera. V vodi so stali avtomobili, za njimi avtobusi Pick upi, a jaz sem vozil med njimi in prosil, da mi ne ugasne motor. Voda nama je bila čez kolena in je pljuskala na vse strani. Prestavil sem v drugo in tako sva brodila več kot 400 m. Na meji sva kar hitro uredila vse formalnosti. Sirijski carinik je pozorno pregledoval najina potna lista in preverjal ali res nisva bila v Izraelu. Da, res sva načrtovala tudi pot v Izrael in potem iz Haife na Ciper ter od tam do Aten, a zaradi bojev, ki so se začeli ravno tiste dni v gazi, sva se odločila za vrnitev preko Sirije in Turčije.

Na tahometru je že davno mimo število kilometrov, pri katerih bi moral narediti servis, zato sem se odločil, da obiščem prvi servis, ki ga bom videl ob poti. Našel sem ga šele na severu države, kjer sva preživela nekaj čudovitih dni na samotni plaži Sredozemskega morja, medtem ko so se mehaniki ukvarjali z motorjem. “ To sirsko olje, gospod, to je najboljše, kar vam ga lahko priporočim!”. “Ne, ne, jaz bi raje ta slabši Castrol, ki ga imate. Ta je gotovo cenejši.” Cenejši sicer ni bil, a tudi ni veliko stal, medtem, ko za delo niso računali nič. “Ti turist na motorju, mi pomagati. Mi muslimani ne denar vzeti od tebe. Ti imaš krasno ženo. Ti ne mož, ti spat s ženo?!”.

Turčijo sva prevozila že tudi pred leti, ko sva potovala v Indijo, zato sva jo želela prevoziti kar najhitreje. Ustavljala sva se le na krasnih plažah, a seveda nisva zamudila ogleda Amukale, biser Turčije, ki je tudi najbolj atraktivni turistični kraj, kjer topla voda teče po visokem hribu, se spotoma nabira v apnenec, tako, da je ves hrib bel, kot bi bil pokrit s snegom. Srečala sva tam skupino Čehov, s katerimi smo v hladni noči, po dolgem času izpili vso zalogo čeških piv in moravskih vin.
(se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 16:

Igor Brezovar
Z motorjem je vse vredu, čeprav je bil preobtežen, ker sva dodala prtljagi vsaj za 10 kg spominkov, v podobi različnih kipov, vaz, vodnih pip in podobnih zadev. Pogosto sva naletela na kakšno luknjo v cesti, kjer mi ni preostalo nič drugega kot pobožna želja, da se ne odtrga kolo. Sem namreč kar malo nezaupljiv do sistema, ki ga imajo pri BMW, da je zadnje kolo pritrjeno le na eni strani, čeprav so me prepričevali, da vzdrži lahko kljub temu marsikaj. Vozila sva po gorati pokrajini, kjer je bilo vedno bolj čutiti mrzlo zimo. Do mrtvega morja nama je preostalo še 100 km. Veselil sem se tega in bil sem poln pričakovanj.

Pretihotapila sva se skozi široka vrata hotela in neopazno sva se pomešala med številnimi evropskimi upokojenci, ki si sem hodijo zdravit revmo. šel sem v vodo, a ko sem hotel zaplavati, mi je pritisk gostote morske soli dvignil noge na gladino in imel sem kaj delati, da sem obdržal glavo nad gladino saj ne sme priti v oči niti kapljica. Ulegel sem se na hrbet, noge sem imel na površini in lahko sem skoraj sedel. To je bila fantazija! Veliko ljudi v vodi bere. Irena se je med tem namazala s črnim blatom, že kar neprijetna je bila tudi toplota vode, ki je imela skoraj 30 stopinj. Do Ammana, glavnega mesta Jordanije, je bilo približno še eno uro. Med potjo je začelo deževati in tako je iz ceste nastalo drsališče. Vozila sva počasi in v mraku sva prispela do glavnega mesta, kjer sva s pomočjo angleškega vodiča našla poceni hotel, ki je bil že poln popotnikov iz celega sveta. Kakor vedno in povsod, sva se z njimi pogovarjala pozno v noč. Naslednji dan sva si ogledala nekatere četrti Ammana, vključno z bazarjem, kjer sva barantala pri cenah za spominke.

V popoldanskem času sva se že podala na pot proti Siriji. Ceste so bile še vedno mokre in še vedno sem moral voziti z veliko pozornostjo. V začetku sem bil vedno pripravljen na zdrs, zato sem zaviral predvsem z zadnjimi zavorami, saj mi je prednje kolo že trikrat začelo drseti. Vozil sem za avtom, prevozil rondo, zapeljal v “S”, ko se je zgodilo. Zdrsnila sva. Čutil sem, kako mi pada motor. Zakričal sem Ireni naj se drži, a že sva drsela po desnem kovčku in bočnem kanistru. Med drsenjem mi je uspelo najti košček nemastne ceste, dvignil sem motor in ves tresoč se ustavil. Na srečo se nama ni nič zgodilo. Od tega trenutka sem bil še bolj previden. čeprav bolj že nisem mogel biti.
(se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 15: Jordanija

Pozno v noč smo odpluli do Aqabe, naj južnejše mesto v Jordaniji. Kot sem se še vedno lahko zanesel na svoj instinkt, sem tudi tokrat čutil, da mi bo tukaj všeč. Že cariniki so bili ljubeznivi, nasmejani in nobene podkupnine niso zahtevali. Ulice so bile čiste, šoferji so bili uvidevnejši, ljudje urejeni, trgovine pa so bile polne vseh vrst izdelkov. Skoraj nikjer se ni nihče pregovarjal okoli cen. Noči so že bile bolj hladne in že je bilo čutiti pozni oktober. V Aqabi sva ostala dva dni, uživala na lepih plažah, v prijetnih in zanimivih trgovinicah ter v restavracijah, ki so ponujale morske, arabske in orientalske jedi.

Wadi Rum je puščavska dolina, kjer živijo bedujini. Malo katera družina živi po starih običajih, a še ti posebneži, katere sva tam srečevala, so bolj ali manj neprijazni do turistov, ki morajo za take obiske družini plačati niti ne tako malo denarja. Čeprav je bil v puščavi sipek pesek, absolutno ni bilo možno nadaljevati poti na motorju, zato sva si z Ireno najela staro Toyoto z vodičem za 15 USD. Tako sva se odločila predvsem zaradi Irene, ki še ni doživela prave puščave, osamelih ljudi in karavane kamel, od koder sem jaz prinesel svoje najljubše spomine in doživetja. I to celo brez domišljavega vodiča z Ray bankami, ki je hotel skoraj za vsak izgovorjeni stavek napitnino.

Pozno popoldne smo prispeli do težko pričakovanega mesta, znanega celemu svetu – Petra. Cesta je speljana čez visoke gore mimo revnih vasic, nekateri domačini so nama mahali in klicali “Welcome to Jordan!” Bilo je že precej hladno, zato sva navlekla na sebe skoraj vse, kar sva imela. Našla sva krasen hotel, poln turistov, verjetno z vseh kontinentov. Zelo dobro sva se razumela s Kitajcem, ki je bil na poti že pol leta, Američanom, ki potuje skupaj z Danko, zaradi katere smo obšli verjetno vse trgovinice v mestu, Nemcema, Švicarjema in Avstralko, ki je brezupno iskala fanta. Skupaj smo pili pivo in se pogovarjali dolgo v noč.

Nikoli še nisem bil tako navdušen nad kulturnimi in zgodovinskimi spomeniki, kot me je prevzela Petra. To je pravzaprav mrtvo mesto, kjer so pred več tisoč leti arabski trgovci s karavanami velblodov začeli graditi oviro proti Turkom in ostali Evropi. V gori, ki to dolino obkroža, so vklesane cerkve, gledališča, grobišča in palače. Vse to je izdelano z vso pozornostjo in natančnostjo a še danes ni znano, s kakšnimi orodji so lahko vse to izdelali. Ogledovala sva si to zanimivost ves dan, prehodila več kot 10 km, a to ni bilo niti polovico vsega, kar je možno videti. Vstopnica za en dan stane 20 USD, a večina turistov vzame vstopnico za 50 USD, ki velja tri dni.
 (se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju: 14

Jasno, Irena je morala peš. Odpeljal sem le kakih 400 metrov naprej, počakal na njo, jo pustil, da me je prehitela, spet za kakih 400 metrov jo prehitel in potem spet počakal na njo, ta procedura nama je vzela kako uro časa, tako, da sva v trdni temi prispela vsa prepotena in umazana do hotela, za 50 USD na noč, ki pa je že bil poln Nemcev, ki so prispeli sem vsi urejeni, s fotoaparati čez rame iz Luxorja v klimatiziranih avtobusih, s stranišči in bifeji.

Savina pnevmatika je bila popolnoma raztrgana, a bilo mi jo je žal, kajti profil je bil tudi po 10.000 km še vedno dober in bi lahko z njo prav gotovo prevozil vsaj še 5 tisoč kilometrov. Mehanik mi jo je zamenjal v kakih 15 minutah za 3 USD. Hkrati pa sem bil zadovoljen, da sem se znebil težke gume, ki sem jo ves čas vozil zadaj na prtljagi. Drugi dan sva prestopila Sueški prekop, ki naju je oba presenetil s svojo ožino. Trajekt je bil brezplačen a podjetni kapitan je prišel po napitnino zelo pozno, ko sva bila že na mostiču ladje.

Zopet sva se vozila po čudoviti Sueški puščavi, kjer sva doživela puščavsko nevihto, ki je sicer po nekaj urah pojenjala. Vse do mesta Noweiby sva vozila po soteski med krasnimi gorami, kjer so beduini pasli ovce in velblode, med samimi kamni in grmovjem. Živijo v kočicah izdelanih iz blata, ki stojijo nekaj 10 metrov stran od ceste. Občasno sva se pri njih ustavila, se okrepčala jim dala nekaj kemičnih svinčnikov, a dogovarjali smo se v vsem, nerazumljivem jeziku. Noweiba je bilo najino zadnje mesto v Egiptu. Od tam imava naslednji dan trajekt do Jordanije. Od tam pojdeva dalje k prijateljici v Izrael. Na obali sva se še kopala in sončila ves dopoldan nato pa odpeljala na carino, kjer so naju po štirih urah spustili dalje.

Zelo sem si želel prihraniti za spomin njihovo lepo registracijsko tablico, za katero sem plačal 70 USD. Skušal sem pregovoriti carinika z vsemi zvijačami, a bil je nepopustljiv. Dejal je, da naju ne spusti dalje, dokler mu jo ne prinesem. In potem sem jo “našel” deset minut pred odhodom trajekta. Carinik se je zmagoslavno nasmejal in izrekel dobrodošlico v Egiptu. odpotovala sva z ladjo, na kateri je bilo polno egiptovskih potnikov, ki so se jim izpolnile sanje, da potujejo v Saudsko Arabijo, oziroma do Meke, ki je še vedno za nas nedostopna.
Nekje daleč, približno 6 ur plovbe, naju čaka druga prekrasna dežela – Jordanija. Za seboj imava že več kot pol poti, a pred nama je še kakih 6 oz. 7 000 km, odvisno katero pot si bova lahko izbrala.
(se nadaljuje)

Nairobi 2

Nekaj minut za tem sta pristopila dva tipa, mi pred nosom pomahala z nekakšnimi izkaznicami in se predstavila za policaja. S strogim glasom sta mi povedala, da sem aretiran, ker sem se družil s kriminalcem. Želela sta vedeti, od kod se poznamo in v kakšnih poslih sodelujemo. Odpeljala sta me na vrt neke gostilnice, kjer smo sedli v malo bolj odmaknjen kot.

Nato sta me začela navzkrižno zasliševat. Kakšen biznis sem sklenil s tistim kriminalcem, kaj sem mu dal itd. Kmalu sem ju imel že vrh glave. Povedal sem jima, da ga ne poznam, da sva spila le kavo in da sem mu dal nekaj drobiža. Vprašal sem ju, ali je to zločin. Pa sta mi zatrdila da je, če je denar ponarejen. In tu je bila finta. Zahtevala sta, da jima pokažem ves denar, ki ga imam pri sebi.

Izgovoril sem se, da pri sebi nimam več denarja, da sem dal onemu zadnji drobiž in da imam preostanek v hotelu. Poprosil sem ju, da bi stopila z mano v hotel, kjer bi lahko preverila denar, a sta mi potem povedala, da sta spregledala, da v resnici nisem povezan s tistim »kriminalcem« in se na hitro poslovila. Kaj bi bilo, če bi izza pasu potegnil torbico z denarjem? Najverjetneje bi ga bila odnesla, ker bi bil po njunem seveda ponarejen.