Tokrat sem spal v precej manj
umazanem hotelu kot prejšnji dan, kjer pa je bila soba še vedno zelo poceni.
Ker pa je sob hitro zmanjkalo, smo si dvoposteljno sobo razdelili štirje.
Izgubil sem žreb in spal na tleh. Tista dva na posteljah sta nama za podlogo na
kamnitih tleh posodila svoji spalni vreči in iz solidarnosti nista uporabljala
mrež zoper komarje, ki sta viseli nad posteljama.
Kako do vozovnice
Maxine me je prišla zbudit že ob
pol osmih. V nahrbtnik sem stlačil na pol posušeno perilo, ki sem ga bil opral
prejšnji dan in si navlekel še vlažne hlače. Vožnja z mestnim avtobusom je bila
enako hitra in udobna kot vedno v Tanzaniji. Za slabe tri kilometre sva
porabila več kot uro in tlačili smo se kot v ribji konzervi.
Janin Klemenčič (se nadaljuje)
