Vsakokrat so tako mladi in stari pridirjali na postajo še
preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano
koruzo, ostali pa so predvsem opazovali. Še največ zanimanja je bilo za naše
štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih. Če sem skozi okno pomolil
fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okameneli, drugi pa so se
podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden pridejo na posnetek.
Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na brzino odpeljati
iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.
Naslednji dan
dopoldne smo prišli do Mbeye, največjega mesta med Darom in Zambijsko mejo.
Maxine se je poslovila in odšla iskat prevoz proti Malawiju. Tudi sam sem
nameraval izstopiti in kakšen dan preživeti v Mbeyi, a sem si kmalu premislil.
Eno največjih tanzanijskih mest ni bilo drugega kot množica barak s strehami iz
valovite pločevine. Ta prihranjeni dan bom raje izkoristil za kaj
zanimivejšega.
tekst & foto: Janin 