15. teden
Na mejo z Malavijem sva z Moniko prišla brez vize, a s
priporočilnim pismom njihovega konzulata v Lusaki, kjer niso imeli nalepk za
vize. Mejni uradnik je najprej poklical velikega šefa, nato pa brez zadrege
zahteval 20-dolarsko podkupnino, preden naju je z začasnim dovoljenjem,
veljavnim za tri dni, spustil v državo.
Pred hudo afriško pripeko je zjutraj le nekaj ur časa za
kolesarjenje po zmernih temperaturah, zato vstajava ob prvem svitu. Pri tem si
pomagava z Garminovo GPS napravo, ki nama poleg točne lokacije, nadmorske
višine in kopice ostalih koristnih podatkov pove tudi točen čas sončnega vzhoda
in zahoda, tako da si lahko primerno nastaviva budilko.
V prestolnici Lilongwe sva zapravila cel dan na uradu za
tujce, kjer so nama izdali in zaračunali trimesečno vizo, jo nato takoj
preklicali, ker je nisva izkoristila za vstop, ampak sva že v Malaviju, ter
nama nato izdali enomesečno dovoljenje za obisk, ki nič ne stane. Ob logiki in
poteku celotnega postopka se človek lahko le nasmeje.
Fedr (se nadaljuje)