Po treh letih vendarle zaroka na pettisocaku
Pet dni in pol dolga odprava na Kilimadžaro in nazaj
Da skupina žensk v zrelih letih ne bi zmogla vzpona? Dajte, no!
Na Kilimadžaro gremo, smo se odlocile po enotedenskem safariju v Keniji. V Moshiju, ki je izhodišce za vzpon,smo se dogovorile za organizacijo odprave. Za pet dni in pol gremo.Predstavili so nam vodjo,gospoda Barako.Dva metra visoki, kot trska suhi vodnik nas je vzvišeno premeril. A kaj bi- kmalu smo bile v razmajanem kombiju na poti proti vhodu v narodni park.
Poleg petih nosacev sta bila v skupini še kuhar in pomocnik šefa. Mladi crni fantje.Na vhodu na Maranga Gate so prevzeli prtljago in odpravili smo se.Po treh urah hoje skozi cudoviti svet, kjer savana preide v pravi pragozd, smo prispeli na Mandaro, 2727 metrov visoko.Veter je postajal hladnejši. Prespale smo v leseni koci in v družbo sprejele Charlote iz Danske. Namenjena je bila na vrh, kjer naj bi se srecala s prijateljem, ki se je odpravil po drugi poti.Zgoraj naj bi se zarocila. Poskusila sta že pred tremi leti, pa Charlote ni uspelo.Pod vrhom se je obrnila in sestopila. Mogoce ji bo uspelo z nami.
Drugi dan smo se po sednih urah hoje med visokimi lobelijami in grmicevjem povzpele do koce Horombo na višino 378o metrov. Razgledovale smo se po naših sopotnikih: skupina Fincev,štirje Švedi,vecja skupina Kitajcev,dva Korejca, dva Avstralca, oce in sin; šepetali so,da je sin najvecji alpinisticni up v Avstraliji, da je s šestnajstimi leti plezal K2.
(se nadaljuje)
