Še tri dni sva imela na voljo od Ireninega odhoda iz Aten v Prago. V načrtu sva želela priti s trajektom na otok Samos in tam spet s trajektom naprej do Aten. Kupila sva vozni karti in na odhod, ki naj bi bil naslednji dan čakala v toplih barih. Naslednje jutro je bilo zelo hladno in pihal je močan veter. Jasno, trajekt ni odplul. Veliko turistov, ki so imeli enake probleme kot midva, je zagrabila panika. “Jutri je v Turčiji dan, kjer se po desetih letih ves narod praznuje, zato nič ne deluje. Odplujemo šele čez dva dni. A čez dva dni bi Irena morala biti že v Pragi, zato so nama vrnili denar, midva pa sva se morala odločiti za edino možnost, ki nama je bila na voljo. V dveh dneh morava prevoziti 1600 km ozkih mastnih cest, polnih serpentin in kamionov. Kot da to še ni dovolj, naju čaka še vožnja s trajektom čez Canakkale.
Vozila sva nepretrgoma. Le za kratek čas sva se ustavila, da sva nekaj pojedla in vsakih 600 km, da sva natočila gorivo. Deževalo je in bilo je hladno. Ko sva prišla do Grčije so bile ceste nekoliko boljše, vendar je bilo veliko radarskih kontrol. Prevozila sva krasno pokrajino, polno čudovitih plaž, in srce se nama je trgalo, ko sva drvela mimo s 140 km na uro.
Bila sva zelo utrujeno, ko sva prispela v Atene. Do odhoda letala sva imela še toliko časa, da sva si lahko ogledala delček krasnih Aten, vključno z Akropolisom.
Prišlo je slovo in to nimam rad. Kot vedno so nama tudi tokrat solze zalivale oči. Vedela sva, da se bova videla najpozneje čez kakih 10 ali 14 dni, a kljub temu mi je bila zoprna že misel na to, da bom zopet sam.
Irenka je odletela, jaz pa sem se odpravil na sever Grčije, od koder naj bi se s trajektom prepeljal do Črne gore pa potem skozi Bosno, Hrvaško v Slovenijo.
V ladjedelniški agenciji so me prepričevali, da ni nobene ladje, ki bi plula v bivšo Jugoslavijo in tako je bila edina možna linija do Barija, Benetk ali Trsta. Kupil sem karto do Trsta in naslednje tri dni užival v počitku, ki sem si ga pošteno zaslužil. Od tam je bila pot do doma kratka in kar vesel sem bil, ko sem prispel domov v Žužemberk, kjer si je tudi moja družina oddahnila, ker sem se srečno vrnil domov. Vrnitev v Prago čez nekaj dni in že čez teden dni je nastalo prvo poglavje moje reportaže po Afriki.
Preko 17 000 km sem prevozil brez kakih večjih problemov, srečaval sem se z ljudmi različnih narodnosti in mentalitet a vsi so me sprejemali z odprtimi rokami, mi dajali hrano, pijačo, prenočišča in glej čudo – niso me ne ukradli, ne ubili – preprosto živijo še dobri ljudje na tem svetu – in da spoznavaš take ljudi, že zaradi tega je vredno potovati.
Igor Brezovar
